Alena Mornštajnová: November

November v istoimenskem romanu češke pisateljice Alene Mornštajnové je november leta 1989, ko se je s padcem berlinskega zidu zaključilo obdobje železne zavese in jeklenega komunističnega režima, ki je s svojo trdo roko vladal predvsem na Poljskem, Slovaškem in Češkem. Toda pričujoči roman je zastavljen kot alternativna zgodovina, kjer se novembra 1989 ne zgodi nič; železna zavesa ostaja, komunizem še vedno obvladuje vse veje oblasti in navadni državljani so neprestano pod pritiskom starih ideologij, ustrahovanj in brutalnih kazni. Roman spremlja tri ženske, ki so medsebojno povezane; začne se z Mario Hajný, ki se novembra 1989 skupaj s svojim možem udeleži protidržavnih protestov, katere pa oblast nasilno prepreči, udeležence pa po hitrem postopku strpa v zapor, nekateri od njih pa celo preprosto izginejo. V nadaljevanju spremljamo bolečo izpoved Marijine mame Anne, ki je čez noč prisiljena skrbeti za vnučko in vnuka, vendar ko prvo vojska odvede v dom za “prevratniške” otroke, drugega pa ugrabi Marijin bivši mož in odpelje v tujino, se Anni začne postopoma rušiti svet. Šele po prvi tretjini pa v zgodbo vstopi Marijina hčerka Magdalena, ki za zidovi državne poboljševalnice ostaja razklana med zvestobo sistemu in razkrivanjem resnice o njenih starših, za katere oblast sicer tri, da so jo zapustili.

November je roman, s katerim Mornštajnova že sicer rahlo zlajano temo komunističnega nasilja v zahodnoevropskih državah predstavi na svež in domiseln način; z “izbrisom” ključnih dogodkov, ki so pripeljali do razpada komunističnega režima, avtorica opozori na zastrašujočo cikličnost zgodovine, ki je očitno obsojena na tragično ponavljanje krivic in zločinov, ki so travmatizirali cele generacije preživelih. Mornštajnova se navkljub močnemu političnemu ozadje premeteno osredotoča na intimna doživljanja sveta posameznih članov družine, katere člani se znajdejo na nasprotnih ideoloških bregovih, medtem ko je družbena kritika podana subtilno, a še vedno neizprosno. S prepletom poetičnega jezika in surovega realizma bralec spoznava usode od sistega preganjanih in ponižanih posameznikov, ki so bodisi utišani bodisi prepuščeni toku pozabe, hkrati pa ponudi žalosten vpogled v delovanje mehanizmov, ki so navkljub časovni distanci prisotni tudi dandanes, pa četudi v navidez bolj “sprejemljivih” oblikah. Zato je treba pričujoči roman razumeti kot jasno opozorilo in opomin na čase, ki so morebiti res minili, vendar se lahko vrnejo.

November je pretresljiv roman o strašljivem začaranem krogu zgodovine in njegovih žrtvah.

Rating: 5 out of 5.

The Zone of Interest (2023)

Rating: 9 out of 10.

Britanski filmar Jonathan Glazer svojega novega celovečerca, vojno tragedijo The Zone of Interest, ne bi mogel predstaviti ob bolj primernem času. Govorimo o času, ko smo ljudje, sicer obkroženi s strašnimi novicami o vojnah in krizah, ki se dogajajo skoraj pred našim pragom, vendar še vedno vztrajamo pri čepenju znotraj t.i. območja interesa, kjer živimo zgolj za zagotavljanje lastnega ugodja. Omenjeno območje v pričujočem filmu, postavljen v leto 1943, predstavlja sanjska hiša zakoncev Höss, ki je postavljena zraven zloglasnega koncentracijskega taborišča Auschwitz. Rudolf Hőss, sicer resnični nacistični komandant taborišča in vojni zločinec, njegova žena Hedwig in njuni otroci tako sledijo vsakdanji rutini (plavanje, rojstnodnevne zabave, preizkušanje novih oblek, opravljanje), medtem ko se na drugi strani zidu odvijajo grozote, sugerirane zgolj preko zastrašujočih zvokov streljanja, vpitja, kričanja, jokanja in gorenja ognja, občasno pa se na nebu pojavi črn dim iz bližnjih krematorijev, kjer sežigajo trupla jetnikov. The Zone of Interest je izredno posrečen in brutalno neizprosen filmski eksperiment, ki secira banalnost zla na subtilen in domiseln način; Blazer se premeteno odpove eksplotaciji holokavsta in njegove grozote omeji na naravne zvoke, ki so presenetljivo bolj strašljivi od eksplicitnih prizorov nasilja, k še bolj avtentični grozi pa prispevajo kontrastna fotografija, ki lovi ravnotežje med idilčno naravo in temačnostjo stavb taborišča ter hladnokrvne in naturalistične igralske predstave Christiana Friedla in Sandre Hüller v glavnih vlogah zakoncev Höss. Film zaradi svojega močnega eksperimentalnega pristopa kakopak ne bo prijal vsakemu gledalcu, še posebej tistim, ki pričakujejo klasični film o grozotah holokavsta; njegova sila minimalistična zgodba, katere rdeča nit je v prvi tretjini praktično neobstoječa, zna zbuditi občutke repeticije in dolgočasja, a to je povsem odvisno od gledalčevega potrpljenja. The Zone of Interest je film, ki navkljub časovni distanci tragedije, katero obravnava, ostaja strašljivo aktualen, še posebej v današnjjih časih, ko sta brezbrižnost in aroganca postali vrlini privilegiranega zahoda.