RAZGLEDANO

Četudi je film They Want Me Gone oglaševan z oznako grozljivka, je ta tokrat precej zavajajoča. Film režiserja in scenarista Drewa Bittona, sicer njegov šele drugi celovečerec v razmiku desetih let, je precej mešanica karakterne študije in socialne drame, ki odpira pogled na ža večno aktualno problematiko življenja neprivilegiranih ljudi, potisnjen na rob družbe, ki so vedno znova potisnjeni v okruten boj za preživetje brez jasnega zavedanja, kam jih bo ta boj sploh pripeljal. Osrednji lik filma je Monica (izredno ekspresivna igra Alexie Rasmussen), mati samohranilka, ki se sooča s številnimi preizkušnjami; s svojo hčerko živi v stari hiši sredi gozda, iz katere se bosta zaradi neplačanih računov morali kmalu odseliti, njen bivšni partner skuša prevzeti skrbništvo nad hčerko, v slabo plačani službi je ujeta v bedno rutino, poleg tega pa jo še preganja nepojasnjena travma iz preteklosti. Četudi sanja o boljšem življenju daleč stran od revnega podeželja, ji noben poskus pobega ne uspe in bolj ko je ujeta v labirint revščine, ponižanja in preteklih ran, bolj je odmaknjena od realnosti in kmalu ne uspe več razločiti med tem, kaj je resnično in kaj ni. They Want Me Gone ima trenutke, ki se spogledujejo z elemni psihološke srhljivke, vendar tudi takrat film ostaja prizemljen in srhljivo realističen; Bitton se namesto cenenim trikom posveča portretiranju sivega in depresivnega sveta neskončnih gozdov, skladišč in dolgih podeželskih cest, hkrati pa kompetentno gradi suspenz ter temačno atmosfero, ki pripeljeta do zastrašujočega epiloga. Velja opozoriti, da film ni primeren za vsakogar, še posebej zaradi izredno počasnega tempa in – kot že rečeno – zavajajočih oznak, ki bi gledalca pripravile na to, da bo priča strašljivkam tipa The Conjuring ali Get Out! Ravno nasprotno; They Want Me Gone črpa grozo iz našega vsakdana, kar jo dela še bolj strašljivo, saj je zgodba pred očmi gledalca hkrati tudi zgodba marsikatere mlade matere samohranilke, ki sanjari o boljšem življenju. S tega vidika je film zelo uspešen, pa četudi bi si zaslužil malce več poglobljenosti in na trenutke bolj zgoščeno vsebino. They Want Me Gone je drzen in povečini posrečen filmski eksperiment, ki pa terja veliko pozornosti in potrpežljivosti.

Ena od glavnih nalog vsake umetnosti je tudi, da ciljno občinstvo (poslušalca, bralca itd.) spravi v nelagodje in s tem prisili k razmisleku o bolj občutljivih problematikah, ki jih še vedno najraje naglo pometemo pod preprogo in se pretvarjamo, da ne obstajajo. Več kot očitno je, da na to vzpostavljanje nelagodja cilja tudi črnohumorna drama Miller’s Girl, ki skuša posvojiti estetiko južnjaške ameriške gotike in ji dodati ščepec erotičnega pofla iz 80. in 90. let, za piko na i pa poskrbi tudi zaplet, ki se oklepa Nabokove literarne klasike Lolita; glavna junaka filma sta namreč srednješolski učitelj književnosti Jonatham Miller (Martin Freeman) in njegova učenka, 18 – letna spogledljiva manipulatorka Cairo Sweet (Jenna Ortega). Ko Miller v učenkinem pisanju prepozna potencial, ji naloži domačo nalogo, da spiše kratko zgodbo v stilu svojega najljubšega avtorja in Cairo izbere razvpitega Henryja Millerja, to pa dvojico ponese v sprva platonsko, nato pa vse bolj intenzivno erotično razmerje. Kot že rečeno; namen filma Miller’s Girl je spraviti gledalca v nelagoden položaj in ga šokirati z jasno nakazano seksualno napetostjo med starejšim moškim in 18 – letno učenko, vendar pa tu ne moremo govoriti o prefinjenem in subtilnem prikazu, ki se ga v filmski adaptaciji Lolite lotil Stanley Kubrick, ampak o zelo sterilni, dolgočasni in z vidika erotike mlačni drami, ki se prav patetično trudi provocirati in žgečkati, vendar mu ne uspe ne prvo ne drugo. Težava se pojavi že pri glavnih igralcih; Ortegova zdolgočaseno replicira igralski nastop iz nadaljevanke Wednesday, medtem ko Freeman s svojo leseno in zbegano prezenco deluje, kot da bi jo najraje čimprej popihal iz filma, posledično pa med igralcema ni nobene žgečkljive kemije, ki jo takšna zgodba potrebuje. Druge težave se kažejo v slabem scenariju in – milo rečeno – bizarnem prikazu odnosov med učitelji in učenci, ki se medsebojno obmetavajo s puhlimi seksualnimi opazkami, film pa tega nikoli ne problematizira, ampak dojema zgolj kot dobro šalo. Miller’s Girl je tako bedna imitacija Lolite, le da je bistveno bolj dolgočasna in vroča kot arktični led.