Siberia (2020)

Filmi Abela Ferrare so vedno zamišljeni tako, da gledalci ob njih ne ostanejo ravnodušni, pa četudi ob tem občutijo bodisi prezir ali občudovanje. Njegova neizprosna umetniška vizija in brezkompromisno razgaljanje provokativnih tem marsikoga zbodejo, pa vendar sta takšen pristop odlika vsakega umetnika v pravem pomenu besede. Da Ferrara po vseh teh letih ostaja zvest svoji umazani poetiki, pa dokazuje tudi njegov najnovejši film, art-horror eksperiment Siberia, pri katerem je že šestič združil moči z igralcem Willemom Defoejem. Slednji odiga vlogo Clinta, zadržanega in izmučenega lastnika gorske krčme v zasneženih predelih Sibirije in večino dni preživi ob kramljanju z lokalci, ki pa jih zaradi nepoznavanja jezika sploh ne razume. Ko ga začnejo preganjati mučne nepojasnjene nočne more, se po odgovore zateče v bližnjo jamo, kjer vstopi v svet svojih spominov in skritih pomenov lastnih sanj. Siberia služi kot dokaz, kaj se zgodi, če Ferrara za trenutek stopi iz svoje kože in poskuša osvojiti surrealno poetiko Davida Lyncha, vendar pri tem še vedno ohranja svojo identiteto in značilni umetniški slog. Čudovito posnet in z bogato simboliko obarvan film, ki se poslužuje interpretacije človekovih sanj ter spominov v namene refleksije njegovega življenja in iskanja morebitnih poti v neodločno prihodnost. Clint se v svojem fantazijskem sprehodu sooči z odtujeno družino, osebnostnimi krizami (med drugim tudi nezvestobo), hkrati pa preko pogovorov s pokojnim očetom podoživlja njegove spomine, zaznamovane z vojnim nasiljem in zbeganim soočanje z vlogo zavetnika lastnih otrok. Siberia je Ferrarin izredno osebni projekt, minimalistični sanjski film ceste, zaznamovan z enako grotesknimi kot tudi čudovitimi podobami, ki kar kličejo po tem, da si jih vsak gledalec razlaga po svoje. In četudi je svet filma hladen, odtujen in misteriozen, mu srce venomer poganja odlična Defoejeva igra, s katero znova dokaže, da je žal še vedno eden od najbolj podcenjenih igralskih asov na svetu. Siberia je težaven, mučen in zamotan film, ki pa vseeno ponudi veliko eksotike za zahtevnejše gledalce.

Ocena

Rating: 3.5 out of 5.

The Feast (2021)

Rating: 8 out of 10.

Filme, kot je The Feast, je težko priporočiti, saj spada v kategorijo tistih, ki pri gledalcu sprožijo bodisi odobravanje ali zgražanje, srednja pot pa je povečini nemogoča. Film režiserja Lee Havena Jonesa in scenarista Rogerja Williamsa je unikaten že v tem, da je v celoti posnet v welškem narečju, kar se morebiti zdi kot nepomemben kozmetični dodatek, vendar pa je vpeljava narečja vsekakor osvežujoč in tudi tvegan poskus doseganja pristnosti, zaradi katere tudi v najbolj odštekanih trenutkih ohranja avtentičnost okolja, kateremu pripada. Film se v celoti odvija na podeželskem posestvu premožne družine, ki se pripravlja na slavnostno večerjo s skritimi nameni; oče namreč med goste povabi vplivnega poslovneža, ki bi rad prepričal lastnico bližnje kmetije, da bi mu prodala svoje zemljišče. Med pripravami na večerjo družini na pomoč priskoči tudi mlada natakarica, ki pa s svojim čudaškim obnašanjem in napol hipnotičnim tavanjem po posestvu začne vnašati nemir med vse prisotne. The Feast bo gledalcu padel v oči ne zgolj zaradi narečja, ki ga je prav zanimivo poslušati, ampak tudi zaradi izpiljene vizualne podobe, ki s prepletanjem različnih odtenkov barv in svetlobe ustvarjajo vsebinski kontrast med nedotakljivo nedolžnostjo welškega podeželja ter materialno razkošnim, vendar čustveno izpraznjenim, moralno sprevrženim in z brezobzirno aroganco zaznamovanim svetom zdolgočasenih bogatašev. Ta razkol med naravo in človekom je tudi osrednji motiv filma, ki si vzame čas za razvoj zgodbe, potrpežljivo gradi morečo atmosfero, ki je sicer že od uvodnega kadra sterilno zastrašujoča, v zadnji tretjini pa eksplodira v orgijo čudaškosti, brutalnega nasilja in morbidnih podob, zaradi katerih bo marsikateri gledalce tudi izgubil apetit. The Feast je sicer tehnično brezhiben in odlično odigran film, ki pa od gledalca zahteva, da se popolnoma podredi njegovi viziji, velja pa opozoriti, da bodo skrivnostna narava filma in megleno podajanje odgovorov gledalca bodisi zafrustrirala ali pa ga vzpodbudila k podrobnejši analizi dogajanja. Druge poti najverjetneje ni.