Lik obsedenega oboževalca se je že v filmih že od nekdaj uporabljal kot motiv za prikrito kritiko čustvene izpraznjenosti zahodne družbe in njenega fanatičnega glorificiranja in konzumacije zvezdništva. Ta motiv je prisoten tudi v kontraverznem nemškem psihološkem trilerju The Fan, ki je še pred uradnim izidom dvigoval ogromno prahu zaradi škandaloznih vesti o golih in skoraj pornografskih scenah tedaj 16 – letne Desiree Nosbusch v glavni vlogi psihotične srednješolke Simone. Ko jo gledalci prvič uzremo, je dekle že pošteno zabredlo v brezno obsedenosti s priljubljenim pop pevcem R. – jem (Bodo Steiger); večino dni preživi ob poslušanju njegove glasbe ter pisanja in pošiljanja številnih oboževalskih pisem, na katera pa nikoli ne dobi odgovora. Ko se naveliča čakanja, Simone pobegne od doma in odpotuje v veliko mesto, kjer naposled sreča svoje idola, vendar jo kmalu čaka soočenje s kruto resničnostjo ter zatekanje k najbolj drastičnim odločitvam, ki bi preprečile uničenje njene iluzije. The Fan je film, ki obsedenost prikaže na enako tragičen kot tudi sprevržen način, pri tem pa se poslužuje tudi grobe metaforike, ob kateri nasilni prizori (četudi je v filmu presenetljivo malo krvi) ne izpadejo zgolj kot cenena eksplotacija, ampak kot jezna in brutalna (hkrati pa tudi strašljivo prerorška) refleksija zahodnjaškega potrošništva, čustvene praznine zvezdništva ter izgube identitete. Glavna junakinja, ki jo z zadržano nedolžnostjo odigra drzna Nosbuschova, je navkljub sprevrženi naravi morbidno fascinantna oseba, kateri gledalec zvesto sledi do krvavega konca, njena psihotična odisejada pa je pospremljena z odlično glasbo in subtilnimi prizori strašenja, ki temeljijo na izpostavljajo groze iz človekove notranjosti. Film se sicer na trenutke nekoliko vleče, to pa je tudi edina napaka tega učinkovitega in pretresljivega psihološkega trilerja.