Vid Šteh

Filmske trilogije se pogosto srečujejo s težavo, da njihovi sklepni filmi zaradi visokih ambicij in pričakovanj ne dosežejo nivoja kvalitete predhodnikov in temu se ne uspe izogniti niti MaXXXine, zakljkučno poglavje trilogije filmskih grozljivk X, s katerimi je režiser in scenarist TI West ustvaril izvrstne poklone nekaterim klasičnim žanrom grozljivk kot sta The Texas Chainsaw Massacre (prvi film v trilogiji, X) in Psycho (mojstrsko nadaljevanje Pearl). Pri MaXXXine je West več kot očitno črpal inspiracijo iz italijanskih “giallo” slasherjev, še bolj pa je opazen vpliv zgodnejših filmov Briana De Palme kot sta Dressed to Kill in Blow Out. Dogajanje je tokrat postavljeno v Los Angeles leta 1985 oz. v čas, ko je mesto teroriziral resnični satanistični serijski morilec Richard Ramirez, bolj znan po vzdevku Nočni zalezovalec, vrelišče pa dvigujejo tudi protesti krščanskih radikalcev, ki skušajo javnost ozaveščati o škodljivem vplivu filmske industrije na mladino. Sredi tega kaosa se znajde tudi junakinja iz prvega filma, nekdanja porno igralka Maxine Minx (Mia Goth), ki uspe dobiti prvo vlogo v nadaljevanju uspešnice The Puritan, hkrati pa postane tarča neznanca, ki pozna njeno sumljivo preteklost. MaXXXine je Westov stilsko najbolj dovršen in vizualno impresiven film; njegova osupljiva osredotočenost na vsak detajl pomaga, da se gledalec brez težave vrne v 80. leta, ko sta v popkulturi prevladovali zvezdniški blišč, seksualna revolucija in grozovit porast nasilja, vse skupaj pa je pospremljeno z izvrstnim soundtrackom največjih uspešnic tistega obdobja. Film na svojih plečih znova nosi odlična Gothova, katere lik je tokrat nekoliko bolj umirjen in manj psihotičen kot v predhodnikih, dober vtis pa pustijo nekateri stranski igralci, še posebej polizani Kevin Bacon v vlogi dvoličnega zasebnega detektiva. Zgodba je povečini polna razburljivih in nepričakovanih trenutkov, tempo filma pa je dovolj živahen, da ne daje občutka razvlečenosti in dolgočasja. Žal pa film začne izgubljati sapo v zadnji tretjini, ko West čustveno težo zgodbe nadomesti z brutalno akcijo, hkrati pa postreže s preobratom, za katerega bi si želeli, da bi bil bolje razvit. MaXXXine je film z dovolj kvalitetami, da bi ga težko označili za razočaranje, pa četudi zaostaja za odličnostjo svojih predhodnikov.

Kultna franšiza ZF pustolovskih filmov Planet of the Apes je trenutno ena redkih, ki je v trenutni poplavi nadaljevanj, predelav, predzgodb in vnovičnih zagonov (t.i. reboot) uspela ohraniti močan družben komentar in všečnost izvirnika iz leta 1968, hkrati pa se prilagoditi novim časom in najti stik z novimi generacijami gledalcev. Nova trilogija Rise of the Planet of Apes, Dawn of the Planet of the Apes in War for the Planet of the Apes je venomer ohranjala idealno ravnotežje med vznemirljivim akcijskim spektaklom in čustveno dramo, hkrati pa je z izpostavljanjem konflikta med opico in človekom na planetu Zemlja načela še danes aktualna vprašanje o totalitarnih režimih, rasizmu ter posledicah kolonializma. Trilogija, ki je spremljala vzpon in padec opičjega bojevnika Ceasarja, ki postane ikona revolucionarnega boja zoper človeka, se je uspešno zaključila leta 2017, zato ni bilo nobene potrebe, da bi se zgodba nadaljevala. A ker si čezlužniška industrija ne more pomagati s kovanjem dobička na račun preverjenih filmskih blagovnih znamk, je bilo neizogibno, da nas bodo slej ko prej čakala nova nadaljevanja. Kingdom of the Planet of the Apes služi kot napoved nove trilogije, ki se odvija 300 let po zaključku zadnjega filma in spremlja mladega šimpanza Noaja, pripadnika orlovskega klana, ki mu sovražno pleme ugrabi družino in prijatelje, zato se odpravi na dolgo potovanje, da bi jih pripeljal nazaj, pri tem pa trči ob diktatorskega Proximusa, ki načrtuje pomemben premik v evoluciji opic. Napoved nove trilogije smo gledalci kakopak pričakovali z veliko skeptičnosti, toda izkazalo se je, da je Kingdom of the Planet of the Apes ni zgolj spoštljivo nadaljevanje stare trilogije, ki analizira vpliv Ceasarjevega boja za naslednje generacije opic (in pričakovane zlorabe njegovega sporočila) ampak vznemirljiv akcijski spektakel z mnogimi kvalitetami, ki jih pri današnjih blockbusterjih močno pogrešamo. Od presunljive vizualne podobe, vrtoglavih akcijskih prizorov, sapo jemajočega fotorealističnega izgleda opic pa do enako napete kot tudi čustvene zgodbe z prepričljivo izrisanimi liki. Kingdom of the Planet of the Apes tako na veliko srečo nadaljuje tradicijo kvalitetne zabave predhodnikov in pušča veliko prostora za nove zgodbe.