Vid Šteh

Zgodba se ponavlja kot pokvarjena plošča; Hollywood v svojem pomanjkanju motivacije za razvijanje nečesa izvirnega in / ali domiselnega se vedno znova zateka v preteklost in išče načine, da bi zaslužil s pomočjo cenene nostalgije. Zato ne preseneča, da se je nekomu zdela dobra ideja, da bi posneli “samostojno nadaljevanje” (karkoli že to pomeni) trideset let stare filmske uspešnice Twister, kjer se je skupina lovcev na tornade s pomočjo moderne tehnologije zoperstavila naravni katastrofi. Film je bil tipična hitropotrošniška zabava iz 90. let, polna žanrskih klišejev, lesenih dialogov in kričeče stereotipnih likov, četudi se je lahko pohvalila z vznemirljivimi akcijskimi prizori in kratkočasnim tempom. In identične prednosti / slabosti spremljajo tudi njegovo “nadaljevanje” Twisters v režiji Leeja Isaaca Chunga, ki se je gledalcem najbolj vtisnil v spomin s poetično priseljensko dramo Minari, tokrat pa se prvič spusti v vode bolj komercialno dostopnih filmov o naravnih katastrofah. Film s predhodnikom nima nobene povezave; dogajanje je tokrat postavljeno v Oklahomo, kateri grozi serija divjih tornadov, katere lahko zaustavita zgolj dve ekipi lovcev na tornade, ki ju vodita zagnana meteorologinja (Daisy Edgar-Jones) in spletni zvezdnik (Glen Powell). Glavna odlika filma Twisters so kakopak vzdušni in napeti akcijski prizori naravnega opustošenja in hiter tempo, zgodbo pa kompetentno vodita všečna Edgar-Jonesova in Powell, ki sicer znova igra zanj tipično vlogo gobezdavega šarmerja. Na vseh ostalih ravneh je film – v najboljšemu primeru – boleče povprečen; Chung kopiči en zoprn kliše za drugim, dogajanje pogosto kvari osladna country glasba, zgodba se shizofreno jemlje resno, hkrati pa ves čas zateka k serviranju absurdnih neumnostih, vsak dogodek v filmu pa ne bi smel predstavljati večjega presenečenja, saj se Twisters drži preverjene formule kot pijanec plota. Neškodljivo poletno razvedrilo, več od tega pa ne.

Telefonske in spletne prevare že lep čas predstavljajo eno od najbolj krutih lekcij našega vsakdana, ki ga preživimo na internetu, njihove najpogostejše tarče pa so starejši ljudje, ki se ne moderno tehnologijo privajajo s težavo in zato ne razumejo docela virtualnega sveta, v katerega vstopajo. Ena od teh tarča je tudi dobrosrčna 93 – letna Thelma (veteranka June Squibb), ki nekega dne prejme telefonski klic njenega vnuka, ki je zaradi povzročitve prometne nesreče pristal v zaporu in za varščino potrebuje deset tisoč dolarjev. Naivna starka kakopak takoj zbere denar in ga pošlje, takoj zatem pa se izkaže, da je bil telefonski klic lažen, Thelma pa se trmoglavo odloči ukrasti skuter svojega prijatelja Bena (Richard Roundtree v svoji zadnji vlogi pred smrtjo leta 2023) in izslediti prevaranta. Celovečerni prvenec režiserja in scenarista Josha Margolina je sicer bil oglaševan za akcijsko komedijo in četudi film vključuje elementa obojega, je Thelma v prvi vrsti očarljiva komična drama o medgeneracijskih razlikah, ki jih ustvarja svet, v katerem se trenutno nahajamo. Margolin se na eleganten in prizemljen način loteva problematik izkoriščanja starejših ljudi v namene raznovrstnih prevar, hkrati pa se z vključitvijo toplega humorja ironično spregovori o čarih in pasteh staranja ter družinskih odnosih, ki so enako zabavni kot tudi bridki. V nasprotju z večino sodobnih komedij, ki se pri spravljanju gledalca v smeh zatekajo k straniščnim šalam, bebavim popkulturnim referencam in osladnemu politiziranju, je Margonilov film osvežitev na vseh ravneh; humor je topel in ne deluje prisiljeno, zgodba vključuje veliko emocij, vendar pri tem ne zapade v osladnost, vse skupaj pa povezujeta očarljivi igralski predstavi tako Squibbove kot Roundtreeja. Thelma je dokaz, da je v sodobni komediji še vedno veliko prostora za toplino in prikupno odrezavost.