Vid Šteh

Zadnja leta smo v žanru filmskih grozljivk priča povratku atmosferičnih folk trilerjev (Enys Men, Midsommar, The Apostle, Lamb, Men), ki se po vizualni podobi, estetiki in nekonvencionalnih pripovednih prijemih močno zgledujejo po klasikah iz 60. in 70. let, ko je omenjeni podžanr doživljal svojo kreativno renesanso. Mednje spada tudi film Starve Acre, posnet po istoimenskem romanu Andrewa Michaela Hurleyja, ki se odvija na temačnem britanskem podeželju, zavitim v meglo starodavne mistike, prepovedanih okultnih ritualov in vraževerja, ki se prenaša iz roda v rod. Film se povečini odvija na kmetiji družine, kjer oče (Matt Smith) in mama (Morfydd Clark) poskušata najti razloge za nenavadno obnašanje njunega sina, pri tem pa nehote obudita staro in zlovešče prekletstvo, zakopano globoko v koreninah podeželja. Posebnost pričujočega filma je, da ta okrivni zaplet (razlogi za sinovo agresijo) razreši že v prvi tretjini, večino časa pa nameni mističnemu in čustvenemu izletu skozi različne stopnje posameznikovega soočanja z izgubo bližnjega in prebolevanja krivde. Zgodbo poganjata izvrstni predstavi Smitha in predvsem Clarkove, ki znova dokaže, da je bila rojena za igranje v art-house grozljivkah, režiser in scenarist Daniel Kokotajlo pa uspe s fenomenalno temačno atmosfero, dobro izkoriščeno lokacijo podeželja, čudovitim izborom zastrašujoče glasbe in tematsko kompleksnostjo zgodbe ustvariti pravo poslastico za tiste, ki od filmov zahtevajo hrano za možgane. Velja opozoriti, da bodo oboževalci bolj komercialno usmerjenih grozljivk nad pričujočim filmom razočarani, saj se ta močno zanaša na omenjeno atmosfero ter serviranje strahu, rojenega iz nevidnega in travmatičnega, filmu pa ne pomaga tudi izredno počasen tempo, ki zgodbo pripelje do vrha šele v zadnji tretjini, ki med drugim tudi dostavi dobrodošle čustvene šoke. Starve Acre je tako film, ki bo podobno kot In a Violent Nature in Longlegs močno razdvojil občinstvo, saj gre za unikaten izdelek za unikatne okuse, vendar pa s tem ni popolnoma nič narobe.

Francoska režiserka Catherine Breillat že od začetka svoje kariere v drugi polovici 70. let velja za izredno provokativno umetnico, ki je dvigovala prah s filmi, v katerih se je lotevala predvsem različnih vidikov spolnosti, fetišizma in nasilja, rdečo nič večine njenih filmov pa predstavlja tudi soočenje mladih z lastno seksualno prebujenostjo. Zato se zdi več kot primerna kandidatka za erotično dramo Last Summer, sicer predelavo danskega filma Queen of Hearts iz leta 2019, ki se vrti okoli prepovedanega strastnega razmerja med starejšo žensko in 17 – letnim najstnikom, ki je povrhu tega tudi njen pastorek. Glavna junakinja filma je uspešna odvetnica Anna, ki se pri svojem delu posveča predvsem žrtvam spolnega nasilja, hkrati pa vodi navidez umirjeno življenje z možem Pierrom in dvema posvojenima hčerkama. Toda ko se v hišo vseli Theo, Pierrov problematični sin iz prejšnjega zakona, začne Anna do njega gojiti konfliktna čustva, kar pa dvojici ne prepreči, da se ne bi spustila s vroče razmerje. Last Summer je morebiti res filmska predelava, vendar pa bi jo bilo krivično označiti za čisto kopijo izvirnika, saj Breillatova v že videno zgodbo vnese svoj značilni avtorski pečat, ki med drugim vključuje izrazito poetičnost ter prizemljen pristop do tematike, ki bi jo marsikateri filmar izkoristil za ceneno eksplotacijo. Režiserko ne zanima golo prikazovanje spolnosti (pravzaprav je golote v filmu zelo malo), ampak se osredotoča na psihološki vidik prikaza človekove obsedenosti s prvinskimi nagoni, ki slej ko prej peljejo v razpad družbeno sprejemljivih norm. Film odlikujejo tudi pristne igralske predstave in napeto vzdušje, režiserkin prizemljen pristop pa pusti tudi nekaj napak, med drugim se zdi, da je film – glede na samo tematiko – preveč umirjen in da nas v trenutku, ko bi moral stresti, pusti zgolj zmerno zainteresiranega. Glede na sloves Breillatove bi pričakoval bolj udaren filme, vendar pa je Last Summer še vedno sofisticirana erotična drama, ki ostane v trajnem gledalčevem spominu.