Vid Šteh

Osgood Perkins, sicer sin legendarnega filmskega “psiha” Anthonyja Perkinsa, se je v zadnjem desetletju uveljavil kot eno od bolj obetavnih režijskih imen v sodobni grozljivki, zato je najava vsakega njegovega novega projekta pospremljena z visokimi pričakovanji. V primeru okultne psihološke srhljivke Longlegs, so pričakovanja dosegla astronomsko raven, še posebej po zaslugi tveganega in hkrati genialnega marketinga, ki je občinstvu obljubljal enega najstrašnejših filmov vseh časov in kvaliteto na ravni kultne klasike The Silence of the Lambs. Če so omenjene znake upravičene, je stvar debate in tudi Perkinsov film se najverjetneje ne bo uspel izogniti deljenim mnenjem občinstva, vendar pa je Longlegs ena od tistih nenavadnih izkušenj, ki jo gledalec iz takšnih ali drugačnih razlogov ne pozabi. Zgodba sledi mladi agentki FBI Lee Harper (Maika Monroe), ki poseduje dar nenavadne intuicije, s katero skuša priti na sled sprevrženemu serijskemu morilcu (Nicolas Cage), poznanem zgolj po imenu Longlegs, tekom preiskave pa postane jasno, da med Lee in satanističnem klavcem obstaja močna osebna povezava. Glavni razlog, da se Perkinsov film zasidra v gledalčev spomin, je njegova fenomenalna temačna in tesnobna atmosfera, ki s počasnim tempom ter domiselno kombinacijo naravnih zvokov in glasbe ustvari svet, ki je sicer zasidran v trdni resničnosti, vendar pa hkrati spominja na nočno moro. Srce filma kakopak predstavljata Monrojeva s svojo zadržano prezenco ter naravnost diabolični Cage, ki se v filmu resda pojavi zgolj za nekaj minut, vendar pa Perksinova premetena režija in močan scenarij poskrbita, da je morilčeva grožnja prisotna v vsakem kadru. Zgodba je zamotana, napolnjena z izvirnim simbolizmom in namerno prepuščena odprti interpretaciji, kar bo zmotilo nekatere gledalce, vendar pa je ravno ta enigmatičnost čar pričujočega filma. Longlegs bo najverjetneje pridobil enako število oboževalcev kot tudi nasprotnikov, vendar pa je navalu generičnih in kreativno izropanih filmskih smeti osvežujoče videti nekaj unikatnega in provokativnega.

Kevin Costner, ki je tekom svoje dolgoletne kariere režiserja dokazal, da je njegovo srce predano duhu zlate dobe klasičnih westernov, si je več kot očitno z epsko sapo Horizon: An American Saga odločil posneti svoj magnum opus, svoje življenjsko delo, po katerem bo ustoličen kot nesmrtni filmar in eden od zadnjih poetov starega zahoda. Projekt, ki ga je Costner začel snovati že konec 80. let in je zamišljen kot serija štirih epskih westernov, je zgodovinsko umeščen v drugo polovico 19. stoletja, ko se v dolini San Pedro izrišejo meje novonastale naselbine, ki kasneje postane mesto Horizon. Štiri leta kasneje napetosti med belskimi priseljenci in indijanskimi plemeni, ki želijo ubraniti svojo zemljo, eskalirajo v nasilje, kar med drugim pripelje do izbruha državljanske vojne in ostalih ključnih dogodkov v zgodovini ameriškega zahoda. Prvemu poglavju sage Horizon: An American Saga je moč očitati marsikaj, vendar pa bodo tudi največji kritiki mnenja, da je Costnerjev film izredno ambiciozen in narejen z ogromno ljubezni in razumevanjem žanra westerna, ki ga ima filmar v malem prstu. Osupljiva vizualna podoba, vznemirljivi akcijski prizori, ki premorejo veliko brutalnosti, vendar nikoli ne zapadejo v eksplotacijo ter prijetna dramatična glasba uspejo pričarati vzdušje starošolskih westernov velikanov kot so bili John Ford, Sam Peckinpah in Clint Eastwood, film pa se lahko pohvali tudi z bogato igralsko zasedbo, ki svoje delo opravi v skladu s pričakovanji in brez vidnejših odstopanj. Žal pa ima prvi del sage Horizon: An American Saga težavo s tem, da ga je skoraj nemogoče ocenjevati kot samostojen film, še posebej, ker v svojih treh urah zgradi veliko temeljev za nekaj, kar bo (verjetno) prišlo v fokus v naslednjih poglavjih. Zato ni presenetljivo, da se bo gledalec večkrat vprašal, kam točno peljejo vse zgodbe, ki jih Costner razvija, filmu pa ne pomaga dejstvo, da ima zelo počasen tempo in (vsaj zaenkrat) veliko mašil, ki povzročijo razvlečenost zgodbe. Horizon: An American Saga – Chapter 1 je morebiti začetek nečesa velikega ali pa razočaranja in gledalci bomo morali sprejeti pravile igre Costnerjeve vizije.