Vid Šteh

Eden od najpomembnejših elementov dobre grozljivke je vzpostavitev atmosfere; če uspe film vzpostaviti mikavno skrivnostno / temačno ozračje, v katerem se odvija zgodba, mu bo gledalec odpustil marsikatero pomanjkljivost kot je npr. predvidljiva zgodba in plitki liki. Slednje za psihološko srhljivko Dead Whisper, celovečerni prvenec režiserja in scenarista Conorja Soucyja, sicer ne velja popolnoma, saj gre za izredno ambiciozen, večplasten in poglobljen film, ki pri gledalcu računa ne zgolj na pasivno spremljanje dogajanjem, ampak na aktivno čustveno izkušnjo. Že zgodba, katere osrednji motiv je prebolevanje izgube otroka, jasno cilja na gledalčevo katarzo; glavni junak filma je namreč odvetnik Elliot Campbell, ki živi v obmorskem mestu na polotoku Cape Cod in preživlja težke čase; z ženo sta pred kratkim izgubila otroka, kar je vodilo tudi do ohladitve v njunem zakonu, še posebej Elliot ni zmožen preboleti izgube in se pred kruto resničnostjo zateka v alkoholizem, vse dokler ga nekega večera skrivnostni krčmar napoti na otok, kjer se naj bi znova srečal s svojo preminulo hčerko. Tematika izgube in prebolevanja je v grozljivkah (še posebej zadnja leta) zelo pogosta in celo do te mere, da je postala nekoliko prežvečena, še posebej, če se filmi oklepajo že videnih in predvidljivih vzorcev, kar je sicer glavna napaka filma Dead Whisper. Soucy uspe vzpostaviti vzdušno temačno in skrivnostno atmosfero, ki deluje kot da bi jo vzel iz kratkih zgodb H.P. Lovecrafta, zgodbao pa hkrati pokonci držijoprepričljive igralske predstave (še posebej Samuela Dunninga) in nekaj nepričakovano elegantno zastavljenih prizorov strašenja. A kot že omenjeno; zdi se, da je Soucy preveč časa namenil stilu kot vsebini in posledica tega je, da imamo pred sabo film, ki se tako močno oklepa atmosfere in serviranja “izkušnje”, da zunaj tega ne ponudi ničesar zanimivega. Počasen tempo, pretirana pretencioznost in nasploh formulaično obravnavanje sicer večno aktualnih tematik iz filma Dead Whisper ustvarijo sicer simpatično, vendar pozabljivo izkušnjo. A če nič drugega, režiser Soucy kaže ogromno potenciala, ki ga bo – upajmo – izbrusil pri naslednjih projektih.

Zaključna špica melanholičnega westerna Butcher’s Crossing postreže z zastrašujoče žalostno statistiko; “Leta 1860 se je po divjini ameriškega zahoda paslo skoraj 60 milijonov bizonov. Dve desetletji kasneje se je njivo število zmanjšalo na približno tristo.” Eden od glavnih razlogov za načrtno iztrebljanje bizonov so bili lovci na njihovo kožo, ki je na ameriškem zahodu dolgo časa velja za najbolj dragoceno trgovsko blago, temačna plat omenjene trgovine pa predstavlja osrednji motiv istoimenskega romana velikana ameriške književnosti Johna Edwarda Williamsa, po katerem je pričujoči film tudi posnet. Tako v romanu kot v filmu spremljamo idealističnega mladeniča Williama, ki leta 1874 prispe v obmejno mestece v Kansasu, da bi se udeležil lova na bizone in hkrati izkusil svobodo prerije, pri tem pa spozna karizmatičnega lovca Millerja (Nicolas Cage), ki namerava odpotovati v t.i. hudičev prelaz v Koloradu, da bi polovil tamkaj živeče črede bizonov in prodal njihovo kože za bajni znesek. Butcher’s Crossing je v osnovi klasični western, ki navkljub nekaterim formulaičnim elementom ponudi iskren in tragičen vpogled v ozadje trgovine s kožo, ki je prispevala k množičnemu izumrtju številnih živalskih vrst. Lov sicer predstavlja zgolj manjši del osrednjega konflikta, saj se režiser in scenarist Gabe Polsky osredotoča na prikaz uničujoče sile človeka, ki v obupni želji po dobičku izgubi občutek za moralno razsodnost in spoštovanje življenja, film pa hkrati subtilno razbija romantično podobo lova, ki je bil v ameriški kulturi žal prepogosto obravnavan kot “zrelostni” izpit, kjer mladeniči postanejo možje. Film sicer ne uspe zajeti kompleksnosti literarne predloge in se izogiba pretirano brutalnosti, vendar pa po zaslugi odličnih igralcev, čudovite fotografije in hitrega tempa zadovolji apetite ljubiteljev žanra. In kar je najbolj pomembno; Butcher’s Crossing je dovolj poglobljen, da se gledalec pošteno zamisli nad zamolčano problematiko iztrebljanja bizonov za časa ameriškega zahoda.