Vid Šteh

Britanska filmarka Rose Glass je pred dobrimi petimi leti šokirala s svojim celovečernim prvencem, psihološko srhljivko Saint Maud, ki ga mnogi upravičeno uvrščajo med najbolj strašljive filme 21. stoletja. Osrednji motiv pričujočega filma je bila obsedenost zmedenega mladega dekleta, ki je v verskem ekstremizmu našla svoj smisel življenja in iz tega vidika je režiserkin naslednji projekt, erotična kriminalka Love Lies Bleeding, duhovna nadgradnja omenjene grozljivke. Tudi tokrat je v ospredju obsedenost, vendar v obliki, ki je gledalcem bolj dostopna; kot brezmejna ljubezen, ki v človeku zbudi najbolj temačne impulze. Zgodba filma je preprosta; Lou (Kristen Stewart) je lastnica majhnega fitnes centra, v katerega zahaja tudi močno izklesana brezdomka Jackie (Katy O’Brian), ki zbira denar za udeležbo na tekmovanju v bodybuildingu, pri tem pa začne delati kot natakarica pri Loujinem odtujenem očetu in kriminalcu (Ed Harris z obupno lasuljo). Med Lou in Jackie nemudoma preskočijo iskrice in dvojica se spusti v strastno razmerje, kar pa ne mine brez posledic. Glassova tudi v svojem drugem celovečercu rada koraka na meji med grobo resničnostjo ter občasnimi surrealnimi izleti, kar je dobrodošel pristop, saj navidez preprosta zgodba nikoli ne postane predvidljiva oz. formulaična, film pa odlično prepleta elemente lezbične erotike, morečega neo-noir trilerja o maščevanju ter psihološke drame o toksičnosti med spoloma v unikatno, vizualno atraktivno, dinamično in prepričljivo atmosferično izkušnjo. Stewartova in O’Brianova, ki predstavljata srce filma, še nikoli prej nista bili v tako dobri formi, preostala igralska zasedba pa je prav tako odlična, četudi bi si nekateri liki zaslužili več pozornosti (še posebej Harrisov lik). Kot že omenjeno, Glassova konvencionalno pripoved rada prekine z bizarnimi vložki, ki znajo biti za marsikaterega gledalca pretirani, še posebej v sklepnem dejanju, kjer meja med fantazijo in realnostjo postane praktično nevidna. Love Lies Bleeding ni popoln film, vendar pa se njegova moč skriva v samozavestni drznosti ter prizadevanjih, da bi že slišanim zgodbam naklonil prepotrebno svežino.

Severna Irska, leta 1960. Dva vatikanska duhovnika sta poslana v eno od zloglasnih pralnic sester Magdalenk, da bi raziskala okoliščine domnevnega čudeža, kjer je kip Svete Marije začel točiti krvave solze. Med preiskavo je dvojica priča mnogim nenavadnim dogodkom, kar je dovolj, da začneta sumiti, da zidovi pralnice čuvajo skrivnost, ki je povezana s podhranjenim dekletom, priklenjenim na posteljo v kletnih prostorih. The Devil’s Doorway je celovečerni prvenec irske filmarke Aislinn Clarke, ki se je dotedaj kalila zgolj z ustvarjanjem kratkometražnih filmov (med drugim je presenetila s psihološkim šokerjem Childer) in bi ga na najbolj preprost način označili za klasično okultno strašljivko z najdenimi posnetki, ki ne izumlja tople vode, vendar pa je tisto, kar doseže, dovolj prepričljivo, da film štrli iz povprečja. Pustimo ob strani nelogičnost, da duhovnik leta 1960 s kamero lovi posnetke izredno visoke ločljivosti (v žanru najdenih posnetkov obstajajo še bolj čudaški primeri); The Devil’s Doorway je preprost, nepretenciozene in vzdušen nadnaravni triler, ki dobro izkoristi lokacijo srhljivega samostana, kar zgodbo napolni s potrebno zadušljivo atmosfero, Clarkova pa se pri dostavljanju strašljivih prizorov poslužuje praktičnih učinkov, zaradi katerih dogajanje izpade bolj prepričljivo. Pohvalne so tudi igralske predstave ter režiserkina sposobnost, da v klišejsko zgodbo vnese tudi družbeni komentar o katoliški dvoličnosti ter sistemske nasilju, ki je predstavljal vsakdan v magdalenskih pralnicah. The Devil’s Doorway najverjetneje ne bo pridobil simpatij tistih, ki nasprotujejo žanru najdenih posnetkov, medtem ko bodo njegovi oboževalci povsem spodobno uživali.