Vid Šteh

Avstralski režiser Sean Byrne je leta 2009 presenetil z enako duhovito kot tudi sprevrženo grozljivko The Loved Ones, ki je koncept zavrnitve povabila na maturantski ples ponesla na novo raven in dostavila unikatno gledalsko izkušnjo. Za svoj naslednji podvig si je Byrne vzel skoraj sedem let, kar je pri mnogih zbudilo konfliktna pričakovanja; po eni strani je pohvalno, da si vzame režiser dovolj časa za nov film, po drugi strani pa se ob tem poraja neprijetno vprašanje, če se čakanje na koncu izplača. The Devil’s Candy na te dileme odgovori bolj ali manj zadovoljivo; s težkometalnimi kitarskimi riffi obarvana okultna srhljivka je nezapletena, lunatična in minimalistična ekskurzija v dobesedni človeški pekel, kjer poleg agresivne glasbe ne manjka ognja, morbidnosti in ekscesnega nasilja. Že uvodni kadri dajo vedeti, da s filmom ni šale; možakar v rdeči trenirki sredi noči glasno igra na kitaro, da bi preglasil nenavadne glasove v podeželski hiši, kjer živi s svojo mamo, katero brutalno umori. V isto hišo se kmalu zatem preseli neuspešni slikar Jesse (Ethan Embry) s svojo ženo in najstniško hčerko, da bi si zgradil slikarski studio in v miru ustvarjal, toda družinski mir prekine vnovični pojav čudnih glasov ter številni drugi dogodki, ob katerih se Jesseju zdi, da izgublja pamet. The Devil’s Candy ne pretirava z vsebinsko kompleksnostjo in se celo oklepa nekaterih žanrskih klišejev film z okultno vsebino, kar pa ni tako moteče v primerjavi z nekoliko nedodealno zgodbo in liki. S tehnične plati izdelku ni moč veliko očitati, saj je obarvan z odlično glasbo, temačno atmosfero, grozljivimi podobami in učinkovitimi prizori strašenja gledalca, velja pa tudi omeniti izvrstno igralsko zasedbo, kjer veliko pozornost ukrade tudi Pruitt Taylor Vince v vlogi diaboličnega zlikovca.Kot pa je že bilo omenjeno; zgodba je zanimiva, vendar zaradi skromne dolžine 80. minut ne pride docela do izraza, saj je tempo hiter in ne najde veliko časa za bolj poglobljen razvoj likov in okvirnega zapleta. The Devil’s Candy je zelo dobra grozljivka, ki bo nedvomno pisana na kožo ljubiteljem strahu in metalske glasbe, pa četudi bo večina gledalcev ob nastopu odjavne špice zahtevala “več”.

Velikokrat je že bilo dokazano, da umetnost rešuje življenja in da so se mnogi nerazumljeni in od družbe odrinjeni posamezniki ravno preko umetniškega izražanja uspeli prebiti v ospredje in najti svoj prostor pod soncem. K temu stremi tudi mladi grafitar Kadir (Asante Blackk), ki odrašča na ulicah južnega Bronxa in deli usodo mnogih izgubljenih temnopoltih mladeničev; pod pritiski krivde zaradi smrti svojega brata, slabih ocen, težavnega odnosa z materjo ter močnega vpliva lokalne tolpe, ki ga želi sprejeti medse, če bo postal njen vojščak se Kadir odloči, da bo svojo umetniško žilico zamenjal za droge in nasilje. Toda vse to spremeni nekega večera, ko po naključju oropa železniškega delavca Luisa (Luis Guzman), ki mladeniču preda svojo prazno denarnico, hkrati pa povabi na večerjo, kjer se med dvojico začne naglo razvijati prijateljski odnos. Story Ave, sicer celovečerni prvenec Aristotela Torresa, posnet po njegovem istoimenskem kratkem filmu, je še ena zgodba o odraščanju mladega nadarjenega umetnika v zanj ne ravno idealnih okoliščinah, osrednji motiv filma pa je njegovo postopno spoznanje, da ga ulično nasilje ne bo spremenilo v boljšega moža in da mora poiskati stik s svojim predolgo časa zanemarjenim umetniškim talentom. Torres z uporabo klasične glasbe in hip hopa, grobe fotografije in realističnih dialogov naslika iskren in navdihujoč potret življenja mladega človeka, ki mora odkriti moč lastnega talenta za risanje grafitov, režiserju pa je v veliko pomoč tudi odlična igralska zasedba, kjer največ pozornosti ukradeta ravno Blackk in Guzman, ki hkrati predstavljata emocionalno srčiko filma. Story Ave sicer z vidika filmov o odraščanju ne ponuja ničesar novega (še posebej zgodba je v drugi polovici nekoliko predvidljiva), toda še vedno gre za avtentičen prikaz posameznikova razkola med umetniško svobodo in pravili ulice.