Vid Šteh

“Obstaja ogromno zgodb o pogumnih vitezih, ki rešijo damo iz težav. To ni takšne vrste zgodba,” so besede, s katerimi gledalec vstopi v domišljijski sveta fantazijske avanture Damsel, ki več kot očitno želi obrniti na glavo vse znane klišeje o pravljicah, še posebej njihove nekoliko zastarele poglede na družbene vloge moških in žensk. Ta pristop je v sedmi umetnosti sicer dobrodošel, vendar je v današnji dobi kozmetičnega zahodnjaškega kvazifeminizma, ki je prizadevanja za enakost med spoloma nadomestil z aroganco in osladnim pokroviteljskim odnosom do žensk, izpljunil mnogo več slabih kot dobrih filmov. Celovečerec režiserja Juana Carlosa Fresnadilla vsaj na prvi pogled krene po tej poti; glavna junakinja filma je Elodie, ki mora v želji, da bi njena družina ostala finančno preskrbljena, stopiti v zakon s čednim princem Henryjem in vsaj na začetku se med dvojico razvije prijateljski odnos, toda kmalu se izkaže, da Elodie v resnici nikoli ne bo postala princesa, saj je mišljena kot žrtveno jagnje velikanskemu zmaju, ki živi v jami pod najvišjo goro v deželi. Kot je že bilo omenjeno, Damsel na prvi pogled deluje kot še en v vrsti novodobnih “feminističnih” filmov tipa Barbie in Captain Marvel, ki gledalca utrujajo s plitkimi družbenimi komentarji ter ignorantskim razumevanjem odnosov med moškimi in ženskami, toda Fresnadillov film se tem pastem presenetljivo dobro izogne; že Elodie, ki jo odlično odigra Mille Bobby Brown, je predstavljen kot všečen in šarmanten lik, ki odraža tako pogum in samozavest kot tudi ranljivost in negotovost. Ravno zato je njena preobrazba iz naivne princese v drzno bojevnico toliko bolj prepričljiva, saj jo film ne idealizira do skrajne osladnosti, pa četudi do nje venomer ohranja izrazito pozitiven odnos. Film preseneti tudi s tehničnega vidika, saj je vizualno spektakularen, napolnjen z vznemirljivimi akcijskimi prizori ter presenetljivo visoko mero brutalnega nasilja. Slabosti filma se kažejo predvsem v njegovi močni razvlečenosti, dolgočasnih stranskih likih ter okornih dialogih, glede na to, da se film roga konvencijam pravljic, pa je njegova zgodba dokaj predvidljiva in šablonska. Damsel je kratkočasen spektakel, ki gledalcu najverjetneje ne bo ostal v trajnem spominu, vendar pa je povsem neškodljivo razvedrilo.

Glavna težava filma The Black Mass ni v tem, da bi bil film na kakršenkoli način slab, ampak da gre za še en film o zloglasnem resničnem serijskem morilcu, kanibalu in nekrofilu Tedu Bundyju (1946 – 1989), katerega grozljiva “zapuščina” je bila dosedaj pokrita v številnih igranih in dokumentarnih filmih in serijah. Ob tem se poraja vprašanje, če sploh potrebujemo še en film o Bundyju in kaj novega / zanimivega lahko predstavi gledalcu, ne da bi pri tem zapadel v nenamerno glorifikacijo njegove karizmatične zlobnosti ali pa nesramne eksplotacije tragičnih koncev življenj njegovih številnih žrtev. S tega vidika je The Black Mass resda nekoliko drugačen, saj ne gre za klasično biografijo o Bundyju, ampak za rekonstrukcijo zadnjega pokola, ki ga je morilec zagrešil januarja leta 1978 na Floridi; Bundy je na tej točki že razkrinkan klavec na begu pred zakonom, v telefonskih klicih s svojo partnerko, katero prosjači za denar, zveni obupan in potisnjen v kot, toda njegovi neobvladljivi ubijalski impulzi ga vodijo do odločitve, da napade dekleta, ki živijo v bližnjem študentskem kampusu. Film se odvije v roku enega dneva in noči, ko Bundy zalezuje svoje žrtve, se prepušča bolnim fantazijam, spremlja obsežen medijski pregon za njim ter naposled vdre na kampus, da bi umoril nič hudega sluteča dekleta. Kot že rečeno; The Black Mass ni slab film. Pravzaprav je zelo avtentična in srhljiva rekonstrukcija Bundyjevega zadnjega velikega zločina pred dokončno aretacijo, ki obdrži gledalčevo pozornost zaradi vrhunskega suspenza, pristne naturalistinče igre in nekaterih premetenih pripovednih prijemov (Bundy je npr. v celoti prikazan zgolj v zadnjem kadru, pred tem pa kamera razkrije zgolj nekatere dele njegovega obraza), hkrati pa z vnašanjem surrealnih momentov, ki ponujajo vpogled v Bundyjevo sprevrženo psiho, hodijo na tanki meji med zastrašujočim in eksplotacijskim. Edini “problem” filma je ta, da o Bundyju ne pove / prikaže ničesar bistveno novega in ob tem se velja vprašati, če bi bilo na tej točki smiselno, da se omenjenega morilca pusti v preteklosti, saj je bil že dodobra raziskan in bi vsak film / serija o njem zgolj prispevala h krepitvi mita, ki ga Bundy žal ima.

Ocena