Vid Šteh

Da je Denis Villeneuve filmski vizionar, ki se ne boji izzivov, je dokazal pred dobri tremi leti, ko je svetu predstavil svojo razkošno in drzno adaptacijo kultnega romana Dune pisatelja Franka Herberta, ki je resda pokrivala zgolj polovico prve knjige, a hkrati dostavila dovolj poglobljeno zgodbo, zanimive like in kakopak spektakularno izkušnjo, da je bilo občinstvo pripravljeno za nadaljevanje. In letos je Villeneuve z Dune: Part Two dokazal, da lahko cilja višje in ambicioznejše, ne da bi pri tem žrtvoval vsebinsko kompleksnost literarne predloge. Film se nadaljuje točno tam, kjer se je prvi končal; Paul Atreides in njegova mama sta edina preživela člana družine, ki je bila poklana s strani rivalske rodbine Harkonnen, zato se na peščenem planetu Arrakis pridružita uporniškim domorodcem Fremenom, ki v mladeniču prepoznano svojega mesijo, čeprav Paul na to pozicijo še ni pripravljen Če je bil prvi Dune v akcijski spektakel preoblečena karakterna drama o mladeniču, ki postopoma razkriva svojo identiteto v svetu, je Dune: Part Two čistokrvni vojni film, ki se poglobljeno dotakne problematike verske zaslepljenosti in nevarnosti fanatizma, temu primerno pa je tudi vzdušje bolj temačno in akcija brutalna. Kot je moč pričakovati, je nadaljevanje tehnični presežek na skoraj vseh ravneh; sapo jemajoča spektakularna fotografija, znova fenomenalna glasba mojstra Hansa Zimmerja, vrhunska akcija, zastrašujoče grandiozen zvok in osupljiva scenografija poskrbijo za edinstveno gledalsko izkušnjo, ki se jo zlepa ne pozabi. Nič slabše niso igralske predstave, kjer impresionirata predvsem Timothee Chalamet in diabolično neprepoznavni Austin Butler, četudi skoraj ves ansambel postreže z nadstandardno dobro igro. Navkljub dobrim dvem uram in pol se film začudoma ne vleče in se pravzaprav zdi krajši kot sicer, kar je prav tako svojevrstni dosežek. In četudi film nekaterim delom zgodbe nameni premalo časa (predvsem prikazu razmerja med Paulom in domorodko Chani), je Dune: Part Two epska mojstrovina, ki se lahko brez težav postavi ob rob gigantskim franšizam kot so Star Wars, The Lord of the Rings in Star Trek.

Dogajalni prostor novele Tiste majhne stvari irske pisateljice Claire Keegan je mestece New Ross, pozimi leta 1985. Časi so težki; huda zima pritiska na vrata, večina prebivalstva se spopada z naraščujočo brezposelnostjo, revščino, alkoholizmom in splošnim pomanjkanjem perspektive, otroci iz razbitih družin so prisiljeni živeti na ulici v grozljivih razmerah, prihod božičnih praznikov pa njihove socialne stiske še bolj poglobijo. Toda kruti časi so vseeno prijazni do glavnega junaka romana, Billa Furlonga, ki pozna občutke, kako biti izobčenec; kot nezakonski otrok, ki ni nikoli poznal svojega očeta, je bil po materini smrti prepuščen v vzgojo premožni gospe Wilson, ki pa ga je naučila tega, kako biti dober človek, pa četudi je to včasih zelo težko. Bill se tega zaveda tudi kot odrasla oseba, ko se preživlja kot trgovec s kurjavo (kar je v predbožičnem času, ko mu strank ne zmanjka, še posebej donosen posel), in skuša biti dober partner ženi Eileen ter skrben oče petim hčeram. Bill je predstavljen kot vesten delavec, ujet v monotono rutino vsakdana, ki mu omogoča finančno preskrbljenost, toda ob misli, da ga žena in hčerke vidijo samo ob večerji, medtem ko mora že navsezgodaj zjutraj na delo, je pogosto obremenjen z mislimi, da bi družini lahko namenil več pozornosti. Njegova razklanost med delom in družino pa pride še bolj do izraza, ko Bill med obiskom bližnjega samostana opazi, da se za njegovimi stenami nahaja tragična skrivnost.

Keeganova se z novelo Tiste majhne stvari predstavi kot avtorica z neverjetnim občutkom za tipični irski socialni realizem, ki pa je obenem poetičen in skorajda navdihujoč. Zgodba novele je resda minimalistična, toda njen fokus je na iskrenem opisovanju trpkega življenja delavskega razreda v časih (tokrat dobesedno) hladnega kapitalizma, kjer ljudje v dirki za dobiček pozabijo na empatijo in “tiste majhne stvari”, ki človeka ločijo od divjaka. Novela je zaznamovana z otožnim, melanholičnim tonom, kjer duh prihajajočih božičnih praznikov trči ob socialne stiske prebivalcev New Rossa, Keeganova pa se najbolj izkaže kot mojstrica kratkih in jedrnatih opisov življenj ljudi z roba družbe, ki so prisiljeni preživeti ne pa živeti. Slednje je še posebej izrazito pri glavnem junaku Bill Furlongu, ki pred bralčevimi očmi zaživi kot oseba, ki vsak dan krene mimo nas; človek, ki živi za družino in delo, navkljub vsakdanjim tegobam pa skuša ohraniti moralno vest in dostojanstvo.

Toda novela ni zgolj trpek opis težavnega položaja irskega delavstva, saj se osredotoča na pogosto zamolčano problematiko nasilja in trpinčenja nad dekleti v samostanih sester magdalenk. Šlo je povečini za dekleta, ki so iz takšnih ali drugačnih razlogov veljale za izobčenke in so jih nune podvrgle krutim kaznim, mučenjem ter poniževanjem. Najbolj žalostno pa je predvsem to, da se je prebivalstvo zavedalo omenjenih grozot, vendar zaradi močnega vpliva, ki so ga s strani katoliške cerkve uživale sestre magdalenke, pogosto ni upalo ukrepati. Keeganova ta del zgodbe obarva s “kafkovskim” vzdušjem, saj samostan predstavi kot zloveščo obliko oblasti oz. Postavo, ki (skoraj) ves čas ostaja nedostopna in nedotakljiva, medtem ko Furlong z majhno gesto postane nekakšen simbol upora zoper tiranijo deklet, katerih usode so še danes žal zamolčane.

Tiste majhne stvari je kratka in jedrnata novela, ki ne prisega na velike dogodke in se temu primerno tudi zaključi brez katarzičnega klimaksa (z izjemo avtoričine opombe k besedilu, ki je še posebej pretresljiva) in klasičnega epiloga. To je hkrati tudi edina šibkost novele; konča se takrat, ko se šele dobro začne, kar je verjetno avtoričina zavesta odločitev, da v majhnem dejanju upora predstavi posameznikov izstop iz sence povprečnosti in pasivnosti, toda do te točke je Keeganova zgradila tako čudovito preprost svet s toplimi liki, da bi jim z lahkoto sledili vsaj še nadaljnih sto strani ali več. Morebiti bi novela s tem kaj pridobila ali izgubila, vendar o tem lahko zgolj špekuliramo.

Tiste majhne stvari je navkljub nepopolnemu epilogu čudovito topel in iskren portet humanosti, ki jo delavski razred še ni izgubil.