Night Shift (2023)

Rating: 6 out of 10.

Filmi z generičnimi naslovi imajo to slabost (ali pa prednost, odvisno od perspektive), da se od njih še pred nastopom uvodne špice ne pričakuje veliko. Nič drugače ni v primeru nadnaravne klavnice Night Shift, ki sta jo spisala in režirala brata Benjamin in Paul China in ponudi tisto, kar obljublja njen naslov (night shift je angleški izraz za nočno izmeno v službi); Gwen je mlado dekle, ki sprejme službo nočne receptorice v odmaknjenem motelu in že tekom prve noči je priča številnim nenavadnim dogodkom, ob katerih začne postopoma izgubljati razsodnost, hkrati pa se je prisiljena soočiti z grozljivo resnico o lastnem življenju. Night Shift je film, ki dobro izkoristi svojo minimalistično lokacijo; tako bližnji kot oddaljeni kadri skoraj zapuščenega motela so že sami po sebi strašljivi, brata China pa to še dodatno začinita s simpatično melodramatično glasbeno podlago in prepričljivo temačno atmosfero, ki uspe večino časa ohranjati visok nivo suspenza. Igralske predstave so prav tako solidne in zgodba začinjena z dovolj preobrati, da bo obdržala gledalčevo pozornost vse do konca, pa četudi bo po tem film za seboj pustil mnogo več vprašanj kot odgovorov. Kar pričujoči film dviga nad povprečje, je tudi njegovo pogosto zatekanje k črnem humorju, kar zgodbo naredi bistveno bolj zanimivo, like pa bolj simpatične, kar pa ne pomeni, da se film ne znajde tudi v trenutkih, ko mora dostaviti strašljiv prizor, pa četudi se s tega vidika poslužuje preverjenih trikov in povečini ne preseneti ali šokira. Night Shift je kratkočasna grozljivka, ki najverjetneje ne bo spremenila vašega življenja, vendar pa je dovolj zabavna, strašljiva in dinamična, da je vredna ogleda.

Spaceman (2024)

Rating: 5.5 out of 10.

Ogleda ZF psihološke drame Spaceman se je moč veseliti že zaradi tega, ker gre po dolgem času znova za film, v katerem komik Adam Sandler razkaže svoj presenetljivo dober občutek za bolj resno oz. dramatično igralsko predstavo, kar smo gledalci sicer že lahko videli v mojstrovini bratov Safdie Uncut Gems. Sandler je češki astronavt Jakub, ki se nahaja na misiji v vesolju, da bi raziskal nenavadnega medzvezdnega oblaka v bližini planeta Jupiter. Po šestih mesecih skorajšnje osamitve začne Jakub doživljati hudo eksistencialno krizo, ki jo je med drugim povzročil tudi negotov zakon z visoko nosečo in vse bolj nezadovoljno ženo Lenko (Carey Mulligan). Povrhu tega pa začne Jakub iznenada komunicirati z velikanskim pajkom Hanušom (glas mu je posodil Paul Dano), ki mu želi pomagati pri razreševanju osebnih težav ter odkrivanju mučnih spominov iz travmatične preteklosti. Na površju ima Spaceman ogromno potenciala, saj se odmika od klasične formule ZF filmov in ponuja bolj poglobljeno, kompleksno in filozofsko odisejado v stilu razmišljujoče klasike Solaris ruskega mojstra Andreja Tarkovskega, hkrati pa ima za seboj tudi kompetentno igralsko zasedbo. Slednja se po pričakovanjih zelo dobro odreže; tako Sandler kot Mulliganova s svojo močno emocionalno predstavo pustita močan vtis, gledalčevo pozornost pa zbudi tudi fenomenalna psihadelična vizualna podoba, režiserja Johana Rencka pa je treba pohvaliti zavoljo njegove ambicioznosti in drznosti, da prebije okvirje žanra klasičnega ZF filma. Zakaj torej navkljub vsem dobrim platem Spaceman ob nastopu odjavne špice ne pusti globjega vtisa? Glavni razlog je ta, da skuša film na vsak način kopirati estetiko Tarkovskega, kar je že vnaprej izgubljena bitka, gledalcu pa bosta pošteno najedala tudi obupno počasen tempo ter monotono dogajanje, kjer je namesto emocij prisoten dolgčas. Zgodba filma Spaceman je v svojem bistvu tragična, toda žal je prikazana tako šablonsko in nezanimivo, da na koncu namesto katarze prinaša zehanje. Spaceman je tako film, ki ga lahko cenimo zaradi ambicioznosti, pa četudi končni rezultat pokaže, da se tem ambicijam niti najmanj ne uspe približati.