Vid Šteh

Naj se sliši še tako osladno in na ravni tretjerazrednih priročnikov za iskanje samega sebe, ampak naše življenje je potovanje, na katerem se venomer učimo. Bodisi sprejemamo nove izzive, spoznavamo nekoga / nekaj, kar nam je bil doslej tuje in z vsako novo preizkušnjo za seboj povlečemo cel kup modrosti. Mnoge izmed teh nažalost pozabimo, nekatere pa se nam za vedno vtisnejo v spomin. Pisec in ilustrator James Norbury v svoji drugi knjigi, navdihujoči pravljici Potovanje velikega pande in majcenega zmaja uporabi motiv potovanja tako v dobesedni kot tudi simbolični obliki; bralec namreč spremlja pot velikega pande in drobnega zmaja, dveh najboljših prijateljev, ki živita v starem templju visoko v gorah. S svojim življenjem sta sicer zadovoljna, toda pride trenutek, ko ugotovita, da jima nekaj manjka in da je napočil čas za spremembo. Navkljub negotovostim in strahu kreneta na dolgo potovanje čez reko v novo, obljubljeno deželo. Po pričakovanjih se jima na poti do cilja pripetijo mnoge nevšečnosti, ki pa jih s skupnimi močmi premagujeta in drug drugega bodrita z življenjskimi modrostmi.

Potovanje velikega padne in majcenega zmaja je čudovita knjiga, ki jo v današnjih ponorelih časih še kako potrebujemo. Danes, ko so tesnobe, strahovi, depresija in stres vsakdanji pojavi, ljudje včasih potrebujemo odklop s prebiranjem knjige, ki nam lahko ponudi nove poglede na življenje in nas spomniti na drobne malenkosti, ki jih pogosto spregledamo ali preslišimo, pa četudi nas venomer bogatijo. Norbury ob pomoči čudovitih ilustracij in navdihujočih misli opominja na tisto, kar moramo paziti tako pri sebi kot pri drugih ljudeh; izkazovanje ljubezni, pomen pravega prijateljstva, zvestoba, strah pred spremembami, premagovanje anksioznosti itd. Glavna junaka, ki nista niti približno idealizirana in sta pogosto potretirana v najbolj ranljivi luči, s svojimi modrostmi pomagata drug drugemu pri premagovanju ovir. Norburyjeva knjiga na poetičen in prizemljen način nagovori bralca in ga vzpodbudi k globjemu razmisleku ne zgolj o sami zgodbi, ampak svojem življenju nasploh in da bi se na več mestih vprašal, če resnično živi ali pa zgolj skuša preživeti.

Ganljiva motivacijska knjiga, zapakirana v simpatično pravljico o prijateljstvu.

Vampirizem je v žanru filmskih grozljivk pogosto obravnavan kot nekaj dobesednega oz. kot strogo fizična nevarnost, le redkokdaj pa je obarvan z izrazito metaforično noto. Legendarni režiser Abel Ferrara, ki je sicer že od nekdaj znan kot nekonvencionalni filmski umetnik, z izdelkom The Addiction predstavi svoj unikatni prispevek k vampirskemu žanru, le da je ta bistveno bolj enigmatičen in metaforičen; minimalistična psihološka grozljivka se namreč osredotoča na koncept povezovanja vampirjev z eksistencialnim položajem odvisnikov in njihovih vsakdanjih borb s samim seboj. Takšna je tudi glavna junakinja Kathleen (fenomenalna Lili Taylor), študentka filozofije, ki jo nekega večera napade skrivnostna vampirka Casanova in ji nakloni prekletstvo v obliki hudega apetita po pitju krvi. Ferrara sledi naslovu filma in Katheelenino novo življenje predstavi kot brezkompromisno krut in nenavadno dokumentarističen padec na dno, kjer je upanje nedosegljivo in človek postane zgolj bleda senca samega sebe, nekakšna pomilovanja vredna lupina. Še nikoli prej gledalci nismo imeli priložnost uzreti filma, ki bi vampirje tako prepričljivo približal resničnosti, da se lahko do določene mere identificiramo z njihovo duševno stisko. Tu ni prostora za romantične vampirje tipa Drakula, ampak za duševno šibke duše, katerih življenje postane podaljšana roka smrti in trpljenja. Z grobo črno-belo fotografijo, odličnimi igralskimi nastopi, strašljivim urbanim ozračjem ter zgoščeno zgodbo uspe The Addiction zadovoljiti apetite predvsem zahtevnejših oboževalcev filmskih grozljivk. Izrazito fatalistični oz. negativni ton ter metaforične analize vampirizma bodo morebiti koga dolgočasile, ampak Ferrara nikoli ni bil filmar, ki bi se podrejal širšemu občinstvu. Sprejmi ali pusti; pri njem ti ostaneta zgolj ti dve možnosti.