Vid Šteh

Pred ogledom surrealne romantične drame All of Us Strangers je potrebno vzeti v zakup dejstvo, da gre za film, kjer je meja med resničnostjo in fantazijo neobstoječa. “Realnost”, ki nam jo predstavlja pričujoči film, je abstraktna in v službi poetične odslikave razburkanega čustvenega doživljanja sveta osrednjega lika; Adam (Andrew Scott) je vase zaprt televizijski cenarist, ki živi v skoraj prazni londonski stolpnici in ga nekega večera preseneti obisk okajenega soseda Harryja (Paul Mescal), do katerega nemudoma začuti močno privlačnost. Dvojica se po začetnih negotovostih spusti v razmerje, kar vzpodbudi Adama, da obišče predmestno sosesko, v kateri je odraščal in naveže stik s svojima staršema. A ob pogledu na nenavadno starinsko hišo in njegova starša, ki sta skoraj istih let kot Adam, je razkrito, da sta oba umrla pred tridesetimi leti v prometni nesreči. All of Us Strangers je film, ki ambiciozno združuje elemente žanrov romantičnega in erotičnega filma, psihološke drame, družinskega filma in ZF meditacije o potovanju skozi čas, kar se sprva zdi zelo tvegana poteza, toda režiser in scenarist Andrew Haigh uspe s samozavestjo dostaviti ganljivo poetično pripoved, ki na domiseln in iskren način razgalja nekatera najbolj prvinska človekova občutja kot so osamljenost, krivda in prebolevanje izgube. Hkrati gre za film, ki se ne obremenjuje z logičnimi razlagami dogajanja in od gledalca pričakuje, da bo odštekane koncepte potovanja skozi čas in komuniciranja z umrlimi sprejemal kot nekaj, kar se v zgodi preprosto zgodi. Da gledalec na to ne pozabi, film poskrbi z vzdušno vizualno podobo, ki se oklepa širokih planov velikega sveta, v katerem je človek osamljena mravlja in surrealno atmosfero, ki je navkljub bizarnostim preveč očaljiva, da bi se jih lahko uprli. Film kakopak poganja igralski duo Scott in Mescal, ki je znova na vrhuncu, še posebej močno pohvalo si zasluži Scott s svojo močno emocionalno prezenco, medtem ko je Mescal morebiti rahlo neizkoriščen. All of Us Strangers je kakopak poseben film, ki ni primeren za vsakogar, še posebej zaradi nekonvencionalne pripovedne niti in počasnega tempa, toda če se mu prepustite, vas ob nastopu odjavne špice pričaka pristna čustvena katarza.

V današnjem času ekstremne politične korektnosti, ko je liberalna elita izoblikovala moralno samopravičniško držo in v svoji želji po sluzavi pokroviteljskosti do manjšin okrepila fetišizacija njihovega trpljenja, so takšne ostre satire kot je American Fiction še kako potrebne. Pričujoči film, sicer celovečerni prvenec režiserja in scenarista Corda Jeffersona, se s svojim zapletom več kot očitno roga tej zadušljivi in kontradiktorni družbeni klimi; Thelonious “Monk” Ellison je profesor literature in neuspešni pisatelj, ki je sicer izdal že več romanov, vendar ti niso zbudili pozornost širšega bralstva. V stanju obupa in želje po hitrem zaslužku Ellison spiše plehek satirični roman, ki odkrito posnema “črnske” stereotipe, vendar se stvari zapletejo, ko knjiga postane ne zgolj komercialna uspešnica, ampak tudi ena od najbolj hvaljenih knjig s strani progresivne elite. Ellison se obenem sooča z osebnimi težavami; zaradi uspeha knjige postane še bolj zafrustriran, njegova sestra nenadoma umre za srčnim infarktom, ostarelo mamo pa načenjajo prvi simptomi alzheimerjeve bolezni. American Fiction je mešanica družbene satire in družinske drame, ki se ne boji posmehovati moralni dvoličnosti sodobnih liberalcev in obenem tudi razgalja žalostno eksistenco temnopoltih umetnikov, ki morajo zavoljo lastne relavantnosti skozi literaturo ohranjati pozicijo večnih žrtev tako preteklosti kot tudi prihodnosti. S tega vidika je pričujoči film več kot uspešen, saj postreže z ogromno za počit smešnih trenutkov, ki so še toliko bolj prepričljivi zaradi odlične igralske predstave Jeffreyja Wrighta v glavni vlogi ter spretno spisanih dialogov. Škoda le, da film v trenutku, ko poseže v vode družinske drame, postane bistveno bolj plitek in celo dolgočasen, kar je posledica slabo razvitih stranskih likov in celega kupa po nepotrebnem sentimentalnih prizorov. American Fiction bi neprimerno bolje funkcioniral kot čista satira, saj je film tedaj najmočnejši, medtem ko mu žongliranje med pikrostjo in žalostjo ne gre najbolje od rok.