Že po nekaj minutah psihološke grozljivke Dark Waters je jasno, da ne gre za običajni žanrski izdelek. Režiser in scenarist Mario Baino namreč ne kaže toliko interesa za razvijanje zgodbe preko dialogov, ampak predvsem z grotesknimi podobami, temačno fotografijo ter obrazno mimiko igralcev. Zato ne preseneča, da film “spregovori” šele po dobre četrt ure, kar pa je v bistvu premetena odločitev, saj zgodba pred nami ne potrebuje dialogov, da izlušči svoje bistvo. Okvirni zaplet je dokaj preprost; mlada ženska prispe na zlovešči otok in skuša odkriti, zakaj je njen pokojni oče razdal ogromno svojega bogastva za tamkajšni skrivnostni samostan. Kar sledi, je hiter padec v brezno norosti, ki začne luščiti plasti težavne preteklosti glavne junakinje. Glavni adut pričujočega filma je njegova atmosfera, ki ne bi mogla biti bolj grozeča, tesnobna in vzdušna. Baino je pri filmu jemal veliko inspiracije iz starih gotskih romanov ter klasičnih kratkih zgodb H.P. Lovecrafta, vse to pa je še dopolnil z ogromno verske ikonografije, strašljivo glasbo in že skoraj abstraktnimi podobami, ki razbijajo mejo med resničnostjo in vročičnimi halucinacijami. Dark Waters morebiti res nekoliko šepa pri igralskih predstavah, ki so v najboljšem primeru povprečne, toda film se odkupi s prijetnim spoznanjem, da Baino in njegova ekipa več kot očitno vedo, kaj počnejo in gledalca popeljejo na enega najbolj vznemirljivih, morbidnih in strašljivih filmskih potovanj. Okusna in temačna strašljivka za oboževalce starošolske groze.

30. leta prejšnega stoletja so v žanru filmskih grozljivk, ki se je tedaj šele dobro rodil, tlakovala pot mnogim ikoničnim pošastim in mednje lahko na sam vrh uvrstimo monstruma iz klasike Frankenstein režiserja Jamesa Whala. Film, ki delno temelji na pisemskem romanu Mary Shelley, več navdiha pa jemlje iz istoimenske gledališke igre iz leta 1927, je bil za svoje čase tehnološki presežek in prava zakladnica likov, scen in ikonografije, ki so se zasidrali globoko v zavest moderne popkulture. Zgodba spremlja ambicioznega znanstvenika Henryja Frankensteina, ki v popolni izolaciji (edino družbo mu dela grbavec Fritz) izvaja nenavadni eksperiment; iz del mrtvih človeških tkiv bo ustvaril novo življenje v podobi pošasti (nepozabna vloga tedaj povsem neznanega Borisa Karloffa), ki pa v sebi hrani možgane morilca, zato je samo vprašanje časa, kdaj se bo Henryjevo igračkanje z življenjem in smrtjo spremenilo v nekaj nevarnega. Whalov Frankenstein tudi po skoraj 90. letih od nastanka ostaja upravičena žanrska klasika, na kateri so se učile številne generacije filmarjev. In četudi film z današnjega vidika ni strašljiv in zgodba vsebuje nekaj nelogičnosti, je impresivno, kako je Whale z razmeroma nizkim proračunom ustvaril vzdušno gotsko pripoved, začinjeno z grozo, romanco in suspenzom, ki pride do vrhunca v zadnji tretjini. Režija je nadstandardno dobra, tempo zgodbe ravno dovolj živahen, da se gledalec nikoli ne dolgočasi, sama odsotnost glasbe v najbolj napetih trenutkih pa se izkaže za premeteno rešitev, ob kateri je povsem razumljivo, da je film ob izidu marsikoga prestrašil do kosti. Frankenstein je večni film, spomenik vsaki filmski pošasti in tudi s tehničnega vidika navdihujoč izdelek.