Vid Šteh

Larry Clark je znan kot filmar, ki ne pozna zavor. Leta 1995 je dvignil ogromno prahu s šokantnim celovečernim prvencem Kids, skoraj dokumentarističnim vpogledom v življenja najstnikov, ki so komajda začeli odraščati, pa že vsakodnevno uživajo alkohola, mamila in brez kančka morale razdevičijo nedolžna (in rosno mlada) dekleta. Clark v podobni maniri nadaljuje tudi v enako – če ne še bolj – kontraverznem filmu Ken Park, ki je pri portretiranju izgubljene, hedonistične in toksične mladine še bolj ekstremen, eksplotacijski in surov, le da je tokrat nekoliko več poudarka tudi na njihovih disfunkcionalnih družinah iz navidez idilične kalifornijske predmestne soseske, ki skrivajo marsikaj temačnega in sprevrženega. Da film ne skopari s šoki, je razvidno že v uvodnih minutah, ko gledalci spremljamo najstnika Kena Parka, ki pred očmi obiskovalcev rolkarskega parka stori samomor. Toda fokus filma ni na naslovnem liku, ampak njegovih znancih, ki so ga sicer zgolj bežno poznali; Shawn je rolkar, ki naskrivaj seksa z mamo svojega dekleta, Claude je podvržen trpičnenju in spolnim zlorabam svojega nasilnega očeta, Peaches je svojo seksualno prebujejenje prisiljena potlačili pod težo čudaških zahtev njenega versko blaznega očeta, medtem ko je Tate psihopat, ki uživa v sadističnem poniževanju svojih starih staršev in ekstremnih načinih seksualne potešitve. Ken Park je podobno kot Kids film brez strukture in jasne rdeče niti; pripovedna nit skače od enega lika do drugega, film pa ne odvrača pogleda od eksplicitnih prizorov fizičnega, psihičnega in seksualnega nasilja. Film je vsekakor šokanten in se ne sramuje svoje eksplotacijske narave, kar je po svoje drzno in ambiciozno, hkrati pa tudi grobo realistično in brez odvečnega moraliziranja prikaže moralno gnilobo in sprevrženost predmestne idile. Vseeno pa se zdi, da je Ken Park film, ki ima mnogo več za pokazati kot povedati; pod plastjo seksa, nasilja in ostalih sprevrženosti se skriva brezciljna zgodba, ki se nikoli ne razvije v nekaj, kar bi zbudilo gledalčevo pozornost. Morebiti je ta brezciljnost tudi osrednja poanta filma, toda Ken Park na koncu izpade kot prazen film o praznih ljudeh.

Režiser filmskih grozljivk William Brent Bell je sicer aktiven že skoraj dve desetletji, vendar pa za seboj nima ravno zavidanja vredno “zapuščino”: večina njegovih filmov je neškodljivih, vendar precej generičnih in pozabljivih žanrskih razvedril, ki le redko ostanejo dlje v gledalčevem spominu. Njegov najnovejši celovečerec, okultna folk grozljivka Lord of Misrule, je nekoliko drugačen film, ki smo ga od Bella vajeni, saj daje vtis, da je nekoliko bolj ambiciozen in kompleksen projekt; na najlažji način ga je moč opisati kot poklon filmskim klasikam kot sta The Wicker Man in The Witch, kar sicer ohranja neprijetno pričakovanje, da je Bell znova zgolj lenobno prekopiral elemente obojih filmov in jih vstavil v predvidljivo in klišejsko zgodbo. Na srečo je rezultat bistveno drugačen; Lord of Misrule je Bellov daleč najboljši film v karieri, saj ga odlikujeta vsebinska dodelanost, dobre igralske predstave, napeto dogajanje in vzorno sledenje žanrski formuli, ki ni zgolj nedomiselna in suhoparna reciklaža. Film je postavljen v navidez idlično angleško vasico, ki se pripravlja na izvedbo tradicionalnega poganskega festivala, vendar pa dobro voljo in zabavo pretrese tragična vest, ko neznano kam izgine hčerka duhovnice Rebecce (Tuppence Middleton), ki se je s svojim možem pred kratkim preselila v te kraje in ima težave s prilagajanjem novemu okolju. Rebecca se odloči najti svojo hčerko na lastno pest, pri tem pa odkrije grozljivo skrivnost, povezano s čaščenjem starodavnega poganskega božanstva. Kot že rečeno, je Lord of Misrule Bellov najboljših film doslej, saj se lahko pohvali z izjemo temačno atmosfero, kompleksnim simbolizmom, nakaterimi presenetljivo efektnimi prizori strašenja in visoko mero suspenza, ki obdrži gledalčevo pozornost vse do nastopa odjavne špice. Četudi bo gledalcu jasno, da je vse prikazano že nekje videl v boljši izvedbi, je film še vedno dovolj napet in kompetentno narejen, da ne izpade kot še ena izguba časa. Navkljub temu ima film svoj delež težav; je nekoliko razvlečen in večino idej dolguje zgoraj omenjenim klasikam žanra folk grozljivk, na več mestih pa se zdi, da film misli, da je bolj pameten kot v resnici je. Lord of Misrule najverjetneje ne bo pustil trajnejšega vtisa v žanru, katerega imitira, a je še vedno spodobna zabava, ki je vredna vsaj enkratnega ogleda.