Vid Šteh

Grozljivka The Last Will and Testament of Rosalind Leigh se začne z monologom naslovnega lika (glas ji je posodila legendarna Vanessa Redgrave), ki je hkrati tudi oporoka, namenjena njenemu odtujenemu sinu Leonu. Ta prispe v materino zapuščeno hišo, napolnjeno s strašljivimi kipi in drugimi starinskimi predmeti skrivnostnega izvora, kmalu pa naleti tudi na arhive njenih dejavnosti s skrivnostnim verskim kultom, katerega sledi so še vedno prisotne za stenami hiše. Režiser in scenarist Rodrigo Gudino skuša s svojim prvim in zaenkrat edinim celovečercem gledalca seznaniti s tveganim eksperimentom, saj je groza tokrat (z redkimi trenutki) posredovana preko fizične odsotnosti tistega, kar ogroža glavnega junaka. Glavnina filma je postavljenega v notranjost Rosalindine hiše in Gudino uspe maksimalno izkoristititi misterioznost in srhljivost prostora, še posebej s postavitvami strašljivih kipov, za katere včasih ni docela jasno, če so res zgolj kipi ali grozeča entiteta, ki preži na glavnega junaka. Še bolj zanimiv pa je režiserjev pristop, da zgodbo naplete okoli Rosalinde in ne njenega sina, ki je edini fizično prisoten osebek v filmu; bolj kot Leonova življenjska zgodba film zanima Rosalindin težaven odnos s sinom in njena moralna razklanost med materinsko ljubeznijo in zvestobo verskemu kultu. Film bo tako najbolj navdušil tiste, ki prisegajo na sofisticirane starošolske gotske srhljivke, medtem ko se bodo ostali gledalci najverjetneje dolgočasili ali pa bili frustrirani zaradi pomanjkanja pravih odgovorov na številna vprašanja. In slednje predstavlja največjo napako filma; Gudino preveč časa nameni monotonim sprehodom Leona skozi materino hišo in premalo tistemu, kar je bistveno. O samem verskem kultu in njegovem ozadju čaščenja kipov ne izvemo skorajda ničesar, zato gledalec nikoli ne uspe biti docela vpleten v dogajanje, saj to zanemari mnoge ključne pripovedne elemente. The Last Will and Testament of Rosalind Leigh je tako grozljivka, ki najverjetneje pri večini gledalcev ne bo pustila trajnejšega vtisa, vendar pa vsebuje dovolj močnih elementov, da bo prepričala bolj zahtevne oboževalce žanra.

Po uspehu šokerjev Jordana Peela je navdušujoče videti, da se veliko temnopoltih filmarjev loteva žanra grozljivk, ki se ne osredotočajo zgolj na strašljivost in / ali brutalnost, temveč s seboj prinašajo močne družbene komentarje o destruktivni naravi rasizma znotraj toksične ameriške družbe. Master, sicer celovečerni prvenec Mariame Diallo, zelo očitno sledi tej formuli; zgodba se odvija na pretežno beli elitni univerzi Ancaster, ki je bila zgrajena na kraju, kjer so se dolga leta nazaj odvijali čarovniški procesi, in spremlja lika odločne temnopolte dekanke Gail Bishop ter sramežljive brucke Jasmine, ki se vsaka na svoj način soočata z okoljem, ki do njiju čuti enako mero naklonjenosti kot tudi pokroviteljskosti in hinavščine. Okvirni zaplet film se vrti okoli legende nekdanje obsojene čarovnice, ki naj bi strašila po kampusu in bila odgovorna za nepojasnjene samomore študentk, vendar pa je ta del zgodbe uporabljen v kontekstu širše družbene slike Amerike in njenega nikoli pretrganega stika z zgodovino rasizma. Diallova v svojem prvem filmu navduši predvsem z mnogimi učinkovitimi prizori strašenja, ki se oddaljujejo od preverjenih trikov in ozračje napolnijo z vzdušno tesnobno atmosfero, filmu pa pomaga tudi solidna igralska zasedba, kjer se odlično odreže predvsem Regina Hall v vlogi odločne, vendar hkrati empatične dekanke, ki si prizadeva, da bi na hodnike univerza prinesla več duha družbene progresivnosti. Vendar pa film kot celovečerni prvenec hkrati pušča veliko prostora za izboljšave; motijo predvsem nekatere vsebinske nelogičnosti (film npr. močno sugerira, da univerzo obiskujejo sami belci, četudi je kasneje naključno prikazano, da temu ni tako), z vidika posredovanja družbenega komentarja pa zna biti preveč pedagoški in ciljan na prvo žogo. Nasploh se zdi, da je Master film, ki bi rad povedal ogromno, vendar pa se – še posebej v drugi polovici – začne postopoma izgubljati v prizadevanjih, kaj bi rad bil in zato se ob prihodu odjavne špice poraja mnogo več vprašanj kot odgovorov. Master je navkljub napakam obetaven prvenec filmarke, za katero upamo, da bo v prihodnje vendarle uspela še bolj izbrusiti svoje veščine.

Ocena