Vid Šteh

Hellbender je še eden od tistih filmov, ki bi ga lahko označili za družinski projekt; režiser je John Adams, scenarij je napisal skupaj s svojo hčerko Zeldo Adams in ženo Toby Poser, ki v filmu tudi igrata hčerko in mamo. Treba je priznati, da so tovrstni “družinski” filmi vedno zaznamovani z določeno očarljivostjo ter pristnostjo, ki jo pri mnogih sorodnih produktih sedme umetnosti še kako pogrešamo in Hellbender nas v slabi uri in pol večkrat spomni na to grenko dejstvo. Film bi na preprost način opisali kot bizarno različico Carrie z elementi folk grozljivke, Lynchevskega surrealizma in celo goth videoprodukcije, saj sta glavni junakinji mladoletna Izzy in njena mama, ki živita skupaj v odmaknjeni hiši sredi gozdne divjine in skupaj igrata nekakšen melanholični glamgoth rock, poleg tega pa ju povezuje tudi temačna družinska skrivnost, zaradi katere začne Izzy hitro odraščati in spoznavati, da sta tako ona kot njena mama zaznamovana z nepojasnjenimi nadnaravnimi silami. Hellbender je film, kateremu se močno pozna, da je bil posnet za malo denarja, vendar pa je ravno ta ekonomičen, skorajda asketski pristop, dopolnjen z tesnobno retro montažo glasbenih videospotov tisto, kar izdelku daje svojevrstni šarm. Povrhu tega pa se film zaveda, da mora zavoljo omejenih finačnih sredstev svoje adute polagati v igralske predstave in kompleksno zgodbo, ki obravnava tako težavno odraščanje mladega dekleta kot tudi njen zapleten odnos z materjo. Na obeh ravneh je film bolj ali manj uspešen; igralske kreacije so za mikrofilm zelo spodobne, zgodba pa pritegne zavoljo dobro spisanih dialogov ter domiselne uporabe simbolike, seveda pa k prepričljivosti pripomore tudi to, da sta glavni junakinji tudi resnična mati in hči. Film pa prepriča tudi s privlačno fotografijo in odlično glasbo, zato je ogled obvezen za vse ljubitelje mikroproračunskih grozljivk, ki očarajo s svojo preprostostjo. Hellbender pušča veliko prostora za izboljšave, vendar je glede na vložek več kot soliden žanrski izdelek.

Če bi celovečerni prvenec škotske filmarke Ruth Paxton lahko umestili v katerokoli žanrsko kategorijo, ne bi zgrešili z oznako, da gre za nekakšno družinsko strašljivko v maniri uspešnice Hereditary, kjer se strah in groza materializirata skozi disfunkcionalnost odnosov ter neprijetno, skorajda morbidno vzdušje, ki spremlja celotno zgodbo. In A Banquet ne zapravlja časa s tem, da gledalcu pričara temačno ozračje z režiserkinim izvrstnim občutkom za lovljenje detajlov; v ospredju filma je Holly, ki se po smrti moža skuša prebijati skozi naporen vsakdanjik, hkrati pa skrbeti za svoji najstniški hčeri Isabelle in Betsey. Trojici se življenje še dodatno zaplete, ko Betsey na lepem neha jesti, se obnaša kot da bi bila v transu in družino obremenjuje z apokaliptičnimi napovedmi o skrivnostni tragediji, katero ni moč preprečiti. A Banquet je film, ki uporablja elemente grozljivke, da bi zgolj okrepil tisto, kar je gledalcu jasno že po nekaj minutah; družina pred njegovimi očmi je travmatizirana, odtujena, zaznamovana z osebno tragedijo in ujeta v ustvarjanje kičaste fasade idiličnosti predmestja, v katerem živi. Paxtonova ta propad družine prikaže na brezkompromisno krut, vendar estetsko dovršen in fascinanten način, kar iz filma (vsaj v prvi polovici) dela mikavno enigmo, ki se bolj kot na klasične prijeme grozljivk zanaša na mučno atmosfero, odlične igralske predstave ter mnoge prizore, ki preko navidez nepomembnih detajlov ulovijo tragičnost eksistencialnega položaja osrednjih likov. In ker je tempo filma A Banquet dokaj počasen, se mora temu gledalec kakopak prilagoditi, kar pa zna povzročiti nekatere težave, saj Paxtonova veliko zastavljenega potenciala ne uspe materializirati v zadovoljiv klimaks. In slednje je verjetno največja težava pričujočega filma; režiserka se tako močno posveča detajlom in atmosferi, da ob tem pozabi na prepričljiv način film tudi zaključiti, zato bo marsikateri gledalec dobil občutek, da je konec prenagel in brez ustreznega čustvenega naboja. A tudi s to napako je A Banquet prepričljiva tragična grozljivka, ki ponuja ogromno, četudi ne dostavi vsega, kar bi bilo potrebno za mojstrovino.

Ocena