Sweet River (2020)

Grozljivke, posnete na celini “tam spodaj” oz. v Avstraliji so pogosto zaznamovane z unikatnim pristopom; namesto vrtoglave akcije, hitrega tempa in kopičenja “šokantnih” preobratov smo gledalci deležni izredno temačnih zgodb s počasnim razvojem dogajanja ter analiziranjem mnogih občutljivih tem, kot so spolne zlorabe, revščina, nasilje znotraj avstralskih predmestij in žalovanje. Psihološka srhljivka Sweet River hkrati spada in tudi ne spada v to kategorijo, saj se ponaša z nekaterimi za avstralske filme značilnimi elementi, hkrati pa je zaznamovana s konvencionalno pripovedno strukturo ter včasih bolj, drugič pa manj posrečenim kopiranjem klišejev iz žanrsko podobnih čezlužniških filmov. V ospredju precej otožne zgodbe je Hana, ki prispe v podeželsko mestece Billing, ki je bilo nedolgo nazaj prizorišče brutalnega umora otrok, med katerimi je bil tudi Hanin, toda hkrati edini, katerega trupla niso nikoli našli. Ko se Hana začne poglabljati v ozadje nenavadnih dogodkov, odkrije, da se na bližnjih koruznih poljih skriva skupina otrok, ki bi morebiti vedeli, kje se nahaja njen sin. Če zgolj preberete samo vsebino, lahko nemudoma dobite asociacijo na znamenito kratko zgodbo Children of Corn pisatelja Stephena Kinga in ne bi mogli imeti bolj prav. Sweet River omenjeni kratki zgodbi (in filmu) dolguje veliko, zato je težko trditi, da je film originalen oz. da se loteva zapleta na unikaten način. To niti ni tako moteče, čeprav se zna zgoditi, da bodo gledalce počasen tempo in redki trenutki pristne groze (gre za film, ki se bolj kot na strašenje zanaša na atmosfero) nekoliko uspavali. Na srečo se film odkupi bolj zahtevnim gledalcem z dobrimi igralskimi predstavami, simpatično galerijo likov, pristnim twinpeaksovskim vzdušjem ter nekaterimi zanimivimi preobrati, ki pa ne prinašajo neke revolucije znotraj žanra. Film ima hkrati to srečo, da veliko časa nameni svojim junakom, njihovim zgodbam ter osebnostnemu razvoju, zato je gledalec brez težav vpet v dogajanje, če le ima za to dovolj potrpežljivosti, ki jo film zahteva. Sweet River je nepopoln, rahlo neizviren, toda še vedno spodoben predstavnik žanra grozljivk s strašljivimi otroci.

Ocena

Rating: 3 out of 5.

Bloodthirsty (2020)

Rating: 7 out of 10.

Kanadska režiserka Amelia Moses se je svojem prvem filmu Bleed With Me na domiseln in provokativen način lotevala nekoliko prežvečene tematike vampirizma, ki je predstavljal zgolj fasado za analiziranje nekaterih najširših psiholoških kompleksov kot so zamolčane strasti, ljubosumje, impulzivnost in nasilje. V svojem drugem celovečercu Bloodthirsty pa se dotika ozadja glasbene industrije in njenih teženj, da glasbenika oz. umetnika potisne preko meja lastnih zmogljivosti v brezno norosti in tesnobe. Glavna junakinja filma je namreč neodvisna glasbenica in kantavtorka Grey, ki se po preboju v mainstream začne soočati s kariernimi in zasebnimi težavami; ustvarjalna kriza ji omaja vero v obetavno prihodnost, hkrati pa redno obiskuje psihologa, da bi uspela pojasniti izvor bizarnih halucinacij, v katerih se spreminja v volka. Simbolično luč na koncu tunela ji predstavlja novica, da želi njen naslednji album pomagati ustvariti eden najbolj iskanih glasbenih producentov, zato se v družbi svojega dekleta odpravi v njegovo odmaknjeno vilo, kjer pa se kmalu začne vrstiti serija nenavadnih incidentov. Mosesova tudi v drugo uspe prepričati gledalca z izpiljeno vizualno podobo, odličnim občutkom za suspenz in serviranjem privlačne galerije enako sprevrženih kot tudi fascinantnih likov z odličnimi igralskimi predstavami, med katerimi še posebej zasije Lauren Beatty v vlogi težavne Grey, ki s pomočjo producenta odkrije svoj pravi jaz, pri tem pa se tudi sooči z uničujočim izvorom njene težavne preteklosti. Bloodthirsty tako spretno zapakira žanrska pravila filmov o volkodlakih z zanimivo psihološko uganko, ki se na ravni sporočilnosti nekoliko lovi sama s seboj; če v prvi polovici daje občutek, da želi na morbidno satiričen način razgaliti oportunistično ozadje glasbene industrije, pa ta nemere v nadaljevanju opusti in se film spremeni v sicer še vedno zanimiv, vendar nekoliko formulaičen slasher o volkodlakih. Navkljub temu je Bloodthirsty še en zgovoren dokaz, da imajo ženske roke v žanru grozljivk prav poseben občutek za finese, ki se ga ne sme spregledati.