Nepričakovana uspešnica A Quiet Place, sicer drugi celovečerec igralca Johna Krasinskija, je ob izidu leta 2018 v ekstazo spravila tako kritike kot občinstvo, zato je bilo njeno nadaljevanje neizbežno. Toda v primeru pričujočega filma se zdi, da ne gre samo za brezdušno molzenje denarja, ampak za priložnost, da Krasinski še dodatno razišče in pojasni sicer fascinanten koncept preživetja v postapokaliptični deželi skozi tišino in uporabo znakovnih signalov za gluhe. A Quiet Place Part II, ki znova spremlja preostanek družine Abbot na poti skozi deželo, opustošeno s strani nezemeljskih pošasti z močno izostrenim sluhom, se prične z zastrašujočim flashbackom prvega dne invazije, kjer Krasinski z minimalno rabo dialogov ter dramatično glasbo odlične zajame kaos, negotovost in obup “nove realnosti”, s katero se je človeštvo prisiljeno soočiti. Preostanek filma se odvija takoj po koncu prvega in izpostavi dve zgodbi; v eni mama Evelyn prevzame vlogo matriarhata in skuša zaščititi svojo družino pred pošastmi, v drugi pa spoznamo popolnoma nov lik Emmeta (Cillian Murphy), ki je zaradi izgube družine zapadel v obup in prepričanje, da sveta ni več moč rešiti. A Quiet Place Part II se tako kot predhodnik še vedno zanaša na grajenje napetosti preko tišine, kar filmu dostikrat uspeva, vendar pa hkrati prepogosto zaide v območje že videnih trikov, kjer npr. tišino nenadoma prekine močan hrup, kar naj bi prestrašilo gledalca, zaradi višjega proračuna pa so že tako ne ravno zastrašujoče pošasti še bolj vidne, kar izničiti nekaj strašljivosti, s katero se je ponašal prvi del. Igralske predstave so znova na visokem nivoju (še posebej se izkaže Murphy) in zavoljo skromne dolžine slabe ure in pol film nikoli ne postane razvlečen ali dolgočasen. Žal pa A Quiet Place Part II ne popravi nekaterih ključnih napak predhodnika oz. jih celo še nekaj doda; gledalci tako še vedno nimamo pojma, v kakšnem svetu se nahajamo, o pošastih prav tako ne izvemo nič, pravila preživetja se venomer spreminjajo, ker tako zahteva zgodba, ne pa logika, nasploh pa se zdi, da se nadaljevanje pomika v smer klišejske zombi grozljivke tipa The Walking Dead, kjer žive mrtvece nadomestijo nezemljani. Kaj bo prinesla prihodnost, zaenkrat še ni znano (menda se pripravlja že tretji del), toda omenjeni franšizi bo slej ko prej zmanjkalo argumentov za mirno ignoriranje mnogih vsebinskih lukenj, ki pestijo oba filma.

Ocena

Morebiti ste že kdaj slišali, da se nekaterih filmov oprime pridevnik januarski. Čez lužo s tem označujejo tretjerazredne filmske smeti (večinoma grozljivke), ki po neki bizarni tradiciji ugledajo luč sveta v mesecu januarju, ko je že za nami sezona kritiško cenjenih izdelkov, ki se potegujejo za resne filmske nagrade. Nadnaravni triler The Unholy je sicer doživel svojo premiero v mesecu aprilu 2021, vendar pa bi ga glede na končni rezultat brez težav uvrstili med že omenjene januarske smeti, saj vključuje prav vse elemente, ki jih pripisujemo tej oznaki. Osrednji junak filma je cinični novinar Gerry (Jeffrey Dean Morgan), ki med preiskovanjem primera “zaznamovani” krav v podeželskem mestu naleti na gluhonemo Alice, ki nekega dne nenadoma spregovori in začne komunicirati z Devico Marijo, ta pa ji nakloni svoje sposobnosti za izvajanje čudežev. Alice se spremeni v medijsko zvezdo in naveže prijateljski stik z Gerryjem, ki pa sluti, da se za njenim novim darom skriva nekaj bistveno bolj grozljivega. Na prvi pogled se zdi, da ima The Unholy vsaj minimalne pogoje za dobro žanrsko zabavo; kompetentno igralsko zasedbo in zanimivo – četudi neizvirno – zgodbo, ki tematizira človekovo moč vere in posledice, ki jih prinašajo dvomi v obstoj višjih sil. Žal pa film svojih adutov ne uspe izkoristiti in tako postreže z generičnim, nevzdušnim, razvlečenim in predvidljivim komercialnim trilerjem, ki lenobno reciklira prav vsak žanrski kliše in le redkokdaj postreže s trenutki domiselnosti in kreativnosti. To, da je zgodba tematsko prežvečena, niti ni tako velika težava v primerjavi s tem, kako jo film slabo razvija; tako se na več mestih zdi, da smo nekatere ključne trenutke zgodbe preskočili (npr. ko Gerry prispe v mesto, nemudoma osvoji zaupanje vseh prebivalcev, četudi za to nimajo nobenega utemljenega razloga, Alice in Gerry pa postaneta najboljša prijatelja preko enega samega pogovora o glasbi) in da film preskakuje dogodke, ne da bi gledalcu dopustil, da se bolje spozna s svetom, v katerem se zgodba odvija. Ne pomaga niti to, da so strašljivi prizori v filmu zreducirani na nenadne skoke pred kamero, pospremljene z bučno orkestralno glasbo in razkazovanje cenenih posebnih učinkov. The Unholy je okultna grozljivka, ki se obnaša kot da pred njo ne bi obstajalo že na stotine podobnih filmov.