Come True (2020)

Ogromno ljudi sanjam pripisuje veliko pomena, včasih pa se te tudi odslikavajo v naši otipljivi resničnosti. To razmerje je v svetu sedme umetnosti pogosto raziskoval David Lynch s svojimi surrealnimi izleti (Twin Peaks, Mulholland Drive, Inland Empire), nekaj podobnega pa se loteva tudi kanadski filmar Anthony Scott Burns v svojem drugem celovečercu, ZF srhljivki Come True. Osrednja junakinja filma je srednješolka Sarah (Julia Sarah Stone), ki iz nepojasnjenih razlogov boleha za nespečnostjo, zato se odloči za sodelovanje v tajnem eksperimentu psihološkega inštituta, kjer bo plačana zgolj za to, da spi. Toda znanstveniki, ki stojijo za eksperimentom, kmalu pridejo na sled skrivnostnemu črnemu možu, ki v sanjah ne preganja zgolj Sarah, ampak tudi ostale sodelujoče v poskusu. Kdo je črni mož? Kaj predstavlja? Po kakšnem ključu se ta pojavi v kolektivnih sanjah popolnih tujcev? Če si na ta vprašanja želite odgovore, boste nad Come True nekoliko razočarani; Burnsa (podobno kot Lyncha) bolj kot cilj zanima pot do tja, kar pomeni, da pričujoči film ne postreže s klasično naracijo in koherentno strukturo, temveč cilja predvsem na emocije gledalcev, ki so se pripravljeni spustiti v pogosto bizaren, hladen in po kafkovsko utesnjen svet, kjer rešitev ene uganke vodi do še večje uganke. Come True je tako film, pri katerem se je odveč ukvarjati z logiko zgodbe, ampak se preprosto spustiti v slabi dve uri dolg surrealni izlet v neznano, začinjen z mamiljivo elektronsko glasbo, hladnimi barvami, pogosto grotesknimi podobami ter mnogimi asociacijami na psihoanalitične teorije osebnosti. Burnsov film tako ni klasičen film, ampak izkušnja, ki bo nekatere fascinirala (še posebej zaradi odlične predstave Stonove in pristnega morečega vzdušja), spet druge pa spravljala ob živce. Če odmislimo objektivne pripombe kot so razvlečena zadnja tretjina in nepotrebne stranske zgodbe (še posebej nevmesna je romanca med Sarah in enim od zdravnikov, ki sodelujejo pri eksperimentu), je Come True izredno fascinanten film, vendar zgolj za izbrane okuse.

Ocena

Rating: 4 out of 5.

Rose: A Love Story (2020)

Rating: 7 out of 10.

Film Rose: A Love Story se sicer ponaša z oznako grozljivka in vsebuje veliko elementov omenjenega žanra, vendar pa bi na tak način zanemarili nekatere zelo pomembne vidike, s katerimi film postreže. Režiserka Jennifer Sheridan in scenarist Matt Stokoe (ta tudi odigra glavno vlogo) gledalca popelje v hišo sredi divjine, kjer prebivata Sam in njegova žena Rose in že od uvodnih kadrov dalje postaja jasno, da nad njunim zakonom bedi nekaj zloveščega. Rose, ki se ukvarja s pisateljevanjem, namreč nikoli ne zapusti hiše, katere okna so tesno zaprta, da skoznje ne prodre dnevna svetloba, Sam pa med drugim vsakodnevno uporablja pijavke, da mu izsesajo kri. Zakaj? To vesta samo glavna junaka, medtem ko gledalec neprestano ugiba, kaj naj bi se skrivalo za fasado zasebnega življenja zakoncev. Sheridanova in Stokoe venomer vztrajata pri počasnem razvijanju pravega ozadja prikazane zgodbe in se s tem distancirata od konvencionalne pripovedni niti vsebinsko podobnih grozljivk; namesto tega smo gledalci priča intimnemu prikazu zapletenega odnosa glavnih junakov, kar podnaslov filma A Love Story še dodatno poudari. Rose: A Love Story je namreč ravno to; v prvi vrsti romantična drama o žrtvovanju, zvestobi in premagovanju strahov, temu pa sledi še šokantno razgaljenje skrivnosti, ki postopoma razjeda odnos med glavnima junakom. Takšen način pripovedovanja je kakopak tvegan, toda Sheridanova uspe gledalca očarati s tihimi prizori neokrnjene narave, ravno pravšnjo mero misterioznosti in strahu, hkrati pa ji pri uresničevanju cilja pomagata tudi odlična glavna igralca in njuna simpatično zlomljena lika, ki se odkrito ljubita, hkrati pa sta jetnika nečesa, na kar ne moreta vplivati. Rose: A Love Story je pristna ljubezenska zgodba s ščepcem nadnaravnega (za kaj več bi bilo potrebno razkriti vsebino), ki gledalca uspešno očara kot tudi prestraši, pa četudi na koncu ostane mnogo ozadja zgodbe nepojasnjenega.