Zgodba je vredna tisoč besed. To je izhodišča misel enigmatične srhljivke The Oak Room, ki se začne kot povsem običajen večer v baru, kamor prispe mladenič po imenu Steve (RJ Mitte, ki se ga gledalci najbolj spomnimo po vlogi Walterja ml. v kultni seriji Breaking Bad), njegov prihod pa je zaznamovan s sovražnim tonom gostilničarja, ki ima s fantom neporavnane račune. Na tej točki film zgradi zaplet, ki spominja na klasično kriminalko o dveh posameznikih z nerazčiščeno preteklostjo, toda kmalu se zgodi preobrat; The Oak Room ni kriminalka, ampak metafizični triler o moči pripovedovanja in kako lahko to vpliva na posameznikovo percepcijo resničnosti; Steve začne pripovedovati zgodbo, ki se je odvila v nekem drugem baru in na prvi pogled ne ponuja nobene poante, na podoben način pa se odvija tudi preostanek filma. The Oak Room nedvomno najbolj pritegne pozornost s prepričljivo mračno atmosfero, odličnimi igralskimi predstavami, nepredvidljivim pripovednim tokom ter neprestanim metanjem drobtnic, s katerimi želi priti gledalec do dna skrivnosti, ki obdaja celotno zgodbo. In ravno pri slednjem se pojavi glavna težava filma; četudi postreže z neke vrste epilogom, se hkrati zdi, da ponudi premalo, da bi gledalec lahko izluščil kakršnokoli poanto oz. rdečo nit dogajanja. Morebiti bi to šibkost lahko opravičili z argumentom, da gre za film, kjer je potovanje pomembnejše od cilja, toda vseeno se zdi, da izdelek ni povsem kos lastnim ambicijam in da je enigmatičen zgolj zato, ker ne uspe najti kakšne bolj konkretne razlage za obrazložitev nastalega konflikta. The Oak Room tako ob koncu deluje kot film, ki je nekoliko skregan sam s sabo, vendar pa hkrati ponudi dovolj napetih trenutkov, da bo navdušil ljubitelje bolj eksotičnih grozljivk.

Ena od pogostih težav mnogih sodobnih filmov je ta, da skušajo ti biti karseda zapleteni, po nepotrebnem razvlečeni in kompleksni zavoljo kompleksnosti. Zato je tudi osvežujoče videti tako preprosto in direktno grozljivko kot je The Toll, ki ne potrebuje veliko, da pritegne gledalčevo pozornost; eno lokacijo, dva lika, skromno minutažo slabih 80 minut in enostavno pripvoedno nit. Cami, ki ima težavne odnose s svojima ločenima staršema, nekega večera naroči prevoz iz letališča do očetove hiše nekje na podeželju. Med potjo do tja skuša z njo načeti pogovor voznik Spencer, dvojica pa se kmalu znajde na cesti sredi gozda, kjer se jima zgodi “tipični zaplet grozljivk”; avtomobil se noče vžgati, signal, da bi poklicala na pomoč, ne deluje in kar je še huje – bolj ko želita najti pot ven z gozda, bolj se jima zdi, da se vrtita v krogu in da ju nekdo oz. nekaj zasleduje. Kot je že moč razbrati iz same vsebine, je The Toll še en nadnaravni triler o junakih, ki so ujeti v bizarnem okolju in podvrženi seriji strašljivih momentov, ki pa slej ko prej privedejo do čustvenega epiloga, ki razgali zasebne travme junakov in jih prisili, da se z njimi soočijo. The Toll zato lahko izpade nekoliko formulaično in predvidljivo, vendar pa uspe gledalca zgrabiti zavoljo prepričljive temačne atmosfere, potrpežljivega tempa, ki ozadje celotne zgodbe razgali šele v zadnji tretjini, dobrih nastopov osrednjih junakov (ki tudi nista predvidljivo butasta) ter učinkovitih prizorov strašenja, ki se začudoma ne zatekajo k preverjenim trikom, ampak je vanje vloženo nekoliko več truda in tako ne izpadejo ceneno in dolgočasno. The Toll najverjetneje ne bo spremenil vašega življenja, vendar pa uspe obržati gledalčevo pozornost vse do konca in zadovoljiti apetite oboževalcev žanra.

Ocena