Vid Šteh

Pisec Stephen King ob snovanju kratke zgodbe Children of the Corn verjetno ni pomislil, da bo ta nekoč na velikem platnu zaplodila celo serijo filmov, četudi je izvirnik iz leta 1984 (z Lindo Hamilton v glavni vlogi) izpadel kot rahlo generična in formulaična, vendar še vedno zabavno krvava žanrska zabava, ki ni potrebovala nobenega nadaljevanja. Toda Hollywood v svoji želji po kovanju dobička ne pozna meja in zato je zgodba o otroškem kultu, ki ga vodi nadnaravna entiteta, ki se skriva v notranjosti koruznega polja, dobila kar deset nadaljevanj, letos (ali pa leta 2020, saj so izid filma prestavljali tri leta, kar pomeni vse prej kot dobro novico) pa smo deležni še enajstega, lenobno imenovanega kar Children of the Corn. Ali gre za predelavo istoimenskega filma iz leta 1984, prezgodbo ali nekaj čisto tretjega, na tej točki sploh ni pomembno, saj bo tudi pričujoči izdelek do konca leta (če ne že dosti prej) utonil v pozabo in obtičal v bunkerju gledalčeve podzavesti. Film režiserja Kurta Wimmerja, ki je pred tem ustvaril spodobno ZF distopijo Equilibrium, je namreč še ena generična, bleda, dolgočasna, nedomiselna in lena grozljivka, ki skuša že znani zgodbi dodati nekaj navidez dobrodošlih sprememb; zlikovka je tokrat deklica Eden, ki jo zavzeto odigra Kate Moyer (hkrati je ona tudi edina dobra stvar tega filma), Wimmer pa prav tako želi dostaviti nekakšen družbeni komentar o okoljskih spremembah in mačehovskem odnosu človeka do narave. Toda ideje so lahko na papirju dobre, medtem ko v izvedbi pogorijo in Children of the Corn je dober primer takšnega filma; kot grozljivka ne premore nobenega suspenza in vzdušne atmosfera, večina likov je pozabljivih in enodimenzionalnih, z izjemo Moyerjeve so vsi igralci vidno zdolgočaseni in nagnjeni k melodramatični prezenci, posebni učinki pa so izredno ceneni in posledično neprepričljivi. Children of the Corn je tako še eden v vrsti nepotrebnih predelav / predzgodb / karkoli-že nostalgičnih grozljivk, ki nima prav nobenega razloga za obstoj.

Fargo je ena od trenutno najbolj aktualnih nadaljevank ki v svojih desetih letih in s petimi sezonami pod pasom ni nikoli izgubila na ustvarjalni moči in tudi v najšibkejših trenutkih še vedno predstavlja moderno klasiko malih ekranov. Prejšnja, četrta sezona je predstavljala drzen odmik od znane formule “vsakdanjih ljudi, ki se zapletejo v nečedne in krvave posle” in se premaknila v vode staromodne gangsterske drame, kar se je sicer izkazalo za zelo posrečeno potezo, toda navkljub temu je omenjena sezona morebiti preveč odjadrala od svojega bistva, h kateremu pa se je zdaj, s peto sezono vrnila. Dogajanje, ki je kakopak znova posneto po “resnični zgodbi”, je postavljeno med Minnesoto in Severno Dakoto leta 2019 in v ospredje postavi navidez povsem običajno in zdolgočaseno gospodinjo Dorothy (Juno Temple), ki živi skupaj s svojim nevrotičnim možem in hčerko, hkrati pa je prisiljena prenašati arogantno obnašanje moževe vplivne in premožne mame. Toda kot je v Fargu moč pričakovati, se dolgčas kmalu spremeni v norost, ko Dorothy iz neznanega razloga ugrabijo, kasneje pa se izkaže, da se ženska ponaša s temačno preteklostjo, povezano s sadističnim šerifom Tillmanom (Jon Hamm), ki na svojem ranču vlada s trdo roko in zakoni, ki si jih razlaga po svoje. Kot že rečeno, je najnovejša sezona Farga veličastna vrnitev k formi, ki s seboj prinaša za nadaljevanko značilne elemente (izrazit črni humor, groteskno nasilje, ekscentrični liki, dialogi, ki lovijo ravnotežje med komedijo in eksistencializmom), hkrati pa razvija nove ideje; med drugim se na samozavesten in izviren način dotika občutljive problematike nasilja nad ženskami ter ideološki boji z umirajočimi tradicijami konzervativnega zahoda, napeta zgodba, polna preobratov in duhovitih situacij pa je pospremljena z odličnimi igralskimi predstavami (še posebej Templova in Hamm sta odlična). Fargo tako tudi v peti izdaji ostaja prvorazredna televizijska zabava, ki nas enako močno nasmeji, šokira in drži v napetosti.