Vid Šteh

Jennifer Reeder je nedvomno unikatna, drzna in samosvoja, hkrati pa tudi konfliktna filmarka, ki jo včasih povozijo (pre)velike ambicije. Dober primer tega je njen celovečerec Knives and Skin, nekakšna bizarna simbioza kriminalke, filma noir, najstniške komedije o odraščanju in muzikala, ki je vsekakor prepričal z ekstravagantnim pristopom in surrealno “twin-peaksovsko” atmosfero, vendar je z vidika zgodbe ostal nedorečen in zmeden, kot da režiserka ni vedela, kaj točno bi s filmom rada povedala. Podobni vtisi, četudi v bistveno manjši meri, bodo gledalca spremljali med ogledom njenega najnovejšega filma, satirične grozljivke The Perpetrator, ki znova v ospredje postavlja težavno odraščanje mladih deklet, le da je to tokrat bistveno bolj krvavo in brutalno avantgardno; glavna junakinja je najstnica Jonny (požrtvovalna predstava Kiah McKirnan), ki začne ob prestopu v mladoletnost doživljati celo vrsto radikalnih sprememb, ki so posledica njenega skrivnega nadnaravnega daru, ki med drugim vključuje spontano puščanje krvi in komuniciranje s popolnimi neznanci brez pravega razloga. Ko je zaradi svojega težavnega obnašanja poslana v skrb odtujeni teti Hildie (izvrstna Alicia Silverstone), se nehote zaplete v serijo skrivnostnih izginotij deklet na njeni šoli, za katere naj bi bil odgovoren zlovešči zamaskiranec.The Perpetrator je – milo rečeno – čuden film, kateremu bi lahko očitali občutno prevlado stila nad vsebino; podobno kot pri Knives and Skin je glavni adut filma njegova fenomenalna temačna atmosfera, ki svet pred gledalčevimi očmi obrne stran od logičnega dojemanja in odpre vrata v neko stvarnost, ki je enako odbijajoča kot tudi mikavna. Enako prikupno čudaški so tudi liki, ki so nenavadno odsotni kot tudi fascinantni, Reederjeva pa zgodbi doda ogromno humorja in srhljivih prizorov, katerih smisel pa je verjetno jasen zgolj režiserki. In četudi je The Perpetrator na trenutke nedorečen, zmeden in pretirano abstrakten film, je Reederjevi težko očitati, da se podreja željam občinstva in stavi na varno vsebino. To pa je tudi vredno občudovanja.

Ocena

Filme, ki so posneti z majhnim proračunom in še manjšo ekipo, je treba ocenjevati nekoliko drugače od “običajnih” celovečercev, za katerimi stojijo masovni studii. Ta pogled je treba vzeti v zakup ob ogledu psihološke srhljivke Metamorphosis; proračun filma je skromnih 350 tisoč dolarjev, posnet pa je bil v roku meseca dni za časa pandemije Covid-19 na eni sami lokaciji z zgolj dvema glavnima igralcema Gilom McKinnneyjem in Natasho Krishman. Temu primerno ima film sila preprosto zgodbo; zakonca, ki doživljata čustveni brodolom, poiščeta zavetišče pred vsakdanjim kaosom na odročnem otočku v upanju, da bosta v samoti uspela zakrpati luknje v njunem odnosu. A kmalu se izkaže, da je žena zgolj pasivna figura, ki mora stoično prenašti emocionalne izbruhe svojega moža, ki začne tekom bivanja na otoku doživljati srhljivo preobrazbo, ki je vse prej kot naravna. Metamorphosis je film, primeren za bolj potrpežljivo publiko, ki zna bolj kot jasno fabulo ceniti vzdušno atmosfero, suspenz ter enigmatično pripovedno linijo. S tehničnega vidika je film – glede na skromen proračun – odličen; režiser in scenarist Alex Smoot uspe vzpostaviti morečo temačno atmosfero, podkrepljeno z nekaterimi resnično zastrašujočimi prizori ter visoko mero suspenza, hkrati pa se poslužuje domiselne uporabe zvoka, ki postane bolj učinkovit pripovedovalec kot dejanski dialogi med glavnima junakoma. Nič slabša nista glavna igralca, ki svoje delo opravita povsem solidno, še posebej Krishmanova v dokaj psihično in fizično zahtevni vlogi. Kjer se bo večina gledalcev s filmom shajala, je pri sami vsebini, ki ni nujno slaba; uporaba skoraj popolne tišine v prve četrt ure filma kaže na to, da Smoot od gledalca pričakuje, da nekatere dele zgodbe interpretira sam, s čimer ni nič narobe. Težava zgolj nastane, ko osrednji konflikt (zakonska kriza) nima dovolj teže, da bi pustil boljši vtis; po eni strani je sicer jasno, kaj se dogaja, po drugi pa tudi ne, ker film ne ponudi dovolj sledi za lažje razumevanje dogajanja. Bi Metamorphosis z večjim proračunom ponudil tudi boljšo gledalsko izkušnjo? Mogoče da, mogoče pa tudi ne. A navkljub rahli vsebinski zmedi bo film pisan na kožo tistim, ki radi trenirajo svoje male sive celice.