Srbska folklora je napolnjena z mnogimi strašljivimi in mističnimi legendami, a od vseh je verjetno najbolj priljubljena – in najbolj zloglasna – pripovedka o vampirju Savi Savanoviću, ki naj bi strašil v zgodnjem 18. stoletju pa vasici Zarožje v zahodnem delu Srbije. Četudi se Savanovića drži oznaka, da je prvi srbski vampir, ta domnevno naj ne bi bila povsem točna; v istem času (okoli leta 1725) je v severovzhodnem delu države vasico Kisilovo (danes Kisiljevo) ustrahoval umrli kmet Petar Blagojević, ki je po smrti postal vampir in bil odgovoren za umore devetih vaščanov ter izbruh enega največjih valov t.i. “vampirske histerije” na območju Balkana. Navkljub tem polemikam pa ni dvoma, da se je Savanovićeva legenda močno zasidrala v zavest srbske folklore ter med drugimi služila kot predloga za številne knjige in kultni film Leptirica iz leta 1973, ki še danes velja za eno od najboljših vampirskih grozljivk vseh časov.

Savanović, ki je bil pred smrtjo preprost kmet, je strašil v starem mlinu blizu reke Rogačica, prebivalci Kisilovega pa so ga videvali zgolj v poznih večernih in nočnih urah. Ko je bil mlin še delujoč, je bilo tam zaposlenih več mlinarjev, za katerimi se je povečini izgubila vsaka sled, v nekaterih primerih pa so ji našli umorjene. Mnoga nepojasnjena izginotja in okrutni umori so zgolj okrepili govorice o tem, da v mlinu straši, nekega dne pa naj bi eden od mlinarjev odkril Savanovićevo truplo, na katerem so bili ob predelu vratu vidni sledovi ugrizov, iz ust pa mu naj bi na plano zletel nenavaden rumen metulj. V naslednjih letih je mlin sameval, okoli njega pa so se spletne mnoge strašljive pripovedke, med katerimi je najbolj zgodba o nesrečni in pogubni ljubezni med Strahinjo in Radojki.

Strahinja je bil reven kmet, zaljubljen v Radojko, hčerko lokalnega trgovca. Ker njen oče zaradi očitnih razlik v družbenem stanu ni odobraval njunega razmerja, se je Strahinja odločil, da obnovi stari mlin ob Rogačici in se kot uspešen mlinar pridobi očetovo zaupanje. Radojka, ki je poznala legendo o vampirju Savanoviću, je rotila Strahinjo, naj se ne prebližuje mlinu, vendar je ta ni ubogal. Samozavestni Strahinja je odprl mlin in kmalu zatem mu je posel začel cveteti, toda ponoči so ga iz spanca venomer prebudili čudni zvoki rožljanja z verigami, ki so se iz dneva v dan zgolj stopnjevali. Ker je tudi Strahinja poznal legendo o Savanoviću, je vsako noč prespal ob mlinu v majhni sobi brez oken, pri sebi pa je ves čas hranil pištolo.

Neke noči so bili zvoki rožljanja močnejši kot sicer in Strahinjo je iz spanca zbudilo razbijanje po vratih, nakar je ključavnica zgrmela po tleh, vrata pa so se na široko odprla. V sobo je vstopil moški, ki se je predstavil Strahinji kot Savanović, zato je prvi nemudoma pograbil pištolo in ustrelil obiskovalca v prsi, Savanović pa je tedaj zakričal in zapusti sobo. Prestrašeni Strahinja je zbudil vaščane in se z njimi odpravil na bližnje pokopališče, kjer se naj bi nahajal Savanovićev grob. Ko so se uspeli dokopati do njegove krste in jo odprli, so osuplo ugotovili, da je Savanovićevo truplo nenavadno dobro ohranjeno, Strahinja pa je nemudoma opazil svežo rano na prsih, zato je v roke pograbil železen klin in ga zasadil vampirju naravnost skozi srce. Ko je (spet) umrl, je iz njegovih ust na plano zletel že omenjeni rumen metulj. Strahinja se je nemudoma odpravil do Radojke, da bi ji sporočil veselo novico, vendar je ob prihodu v njeno sobo opazil, da je skozi okno v prostor priletel rumen metulj in pristal na Radojkinih ustnicah. Preden bi Strahinja lahko ukrepal, je metulj zlezel v njena usta, dekle pa se je nenadoma prebudilo kot vampirka z dvema ostrima zoboma in napadlo Strahinjo. Popila je njegov kri in s tem sta Strahinja in Radojka postala večna ljubimca tudi po smrti.

Lik vampirja Save Savanovića je dandanes nepogrešljiv del balkanskega izročila; pisec Milovan Glišić je o njem spisal povest Posle devedeset godina, na podlagi le te pa je Đorđe Kadijević leta 1973 posnel prvo jugoslovansko grozljivko Leptirica, ki je že ob izidu zbudila ogromno zanimanja (filmske grozljivke so bile tedaj na področju Balkana praktično neobstoječe), hkrati pa je legendo Savanoviću predstavila občinstvu iz 20. stoletja. In ta zlovešča legenda tudi danes “živi” naprej.

Na meji med Francijo in Belgijo se nahaja mestece Mons, ki velja za belgijsko priljubljeno turistično destinacijo, saj slovi po velikem številu restavracij in kavarn, obisk pa še dodatno polepša idilična podoba neokrnjenega belgijskega podeželja. A tako kot vsako mesto ima tudi Mons delež temačne zgodovine, ki še dandanes pri mnogih zbuja strah in nelagodje in eno od njenih najbolj razvpitih poglavij je lov na neznanega serijskega morilca z nazivom Mesar iz Monsa, ki je med letoma 1996 in 1997 brutalno razmesaril pet žensk, ostanke njihovih trupel pa je stlačil v vrečke za smeti in jih odvrgel v bližini mesta.

I. Prva odkritja in osumljenci

Kdaj točno naj bi morilec zagrešil svoj prvi umor, ni znano. 22. marca 1997 je policist Olivier Motte v vasici Cuesmes, ki se nahaja zelo blizu Monsa, odkril devet odvrženih plastičnih vrečk za smeti, v katerih so se nahajali ostanki človeških trupel. Dan kasneje je policija v Monsu odkrila še več vrečk za smeti, tokrat pa se je v njih nahajal tudi s kirurško natančnostjo odrezan trup. Kasnejše analize so dokazale, da so ostanki pripadali trem ženskam, ki naj bi bile umorjene okoli leta 1995 ali 1996 z izjemo najdenega ženskega trupa, ki naj bi bil odrezan šele pred kratkim. Po slabem mesecu dni so v bližini reke Haine odkrili še več odvrženih vreč za smeti, v katerih so našli odrezano stopalo, nogo in glavo. Odkritja so prebivalce mesta Mons močno pretresla in več kot očitno je bilo, da je na delu serijski morilec.

Policija je nemudoma krenila na lov za osumljenci in glavni med njimi je že leta 1996 prijeti Marc Dutroux, serijski ugrabitelj šestih najstnic, ki jih je zadrževal v podzemnem bunkerju vsaj dve od njih tudi umoril. Sodni proces zoper Dutrouxa je bil izredno razvpit in dvigoval ogromno prahu med belgijsko javnostjo, saj je obsojeni morilec trdil, da je dekleta ugrabljal, mučil in umoril po naročilu predstavnikov t.i. “belgijske pedofilske elite”, ki naj bi gojila močan fetiš do mučenja in ubijanja mladoletnih deklet. Policija je Dutrouxa obravnavala kot glavnega osumljenca za pokole v Monsu zato, ker je moril v istem predelu kot Mesar iz Monsa, toda že takoj po preiskavi so se začeli pojavljati prvi dvomi o Dutrouxovi vpletenosti v zločine, med drugim tudi ta, da so bile mesarjeve žrtve mlajše, a že polnoletne ženske, medtem ko je Dutroux prežal predvsem na najstnice.

II. Žrtve

Kot je že bilo omenjeno na samem začetku, je Mesar iz Monsa odgovoren za umore petih žensk. Vsem žrtvam je bilo skupno, da so se pogosto zadrževale v bližini železniške postaje, prihajale pa so iz različnih družbenih slojev.

Žrtve so bile:

• Carmelina Russo (42), razglašena za pogrešano 4. januarja 1996, o njenem življenju je bolj malo znanega.
• Martine Bohn (43), razglašena za pogrešano 21. julija 1996, nekdanja prostitutka, ki je kasneje postala transspolnik in se preživljala z deli po številnih francoskih in belgijskih beznicah.
• Jacqueline Leclercq (33), razglešena za pogrešano 23. januarja 1997, ločenka, ki je izgubila skrbništvo nad svojimi tremi otroki
• Nathalie Godart (21), najmlajša žrtev Mesarja iz Monsa, mati otroka, katerega mu je odzvela socialna služba, v Monsu so jo pogosto srečevali na ulicah, kjer je zahajala v bare in osvajala moške, čeprav se ni preživljala kot prostitutka.
• Begonia Valencia (37), uradno zadnja žrtev Mesarja iz Monsa, razglašena za pogrešano v poletnih mesecih leta 1977, pogosto se je vozila z avtobusom, kjer je najverjetneje tudi trčila ob morilca, po pričevanju njenega soseda naj bi vsako leto na obletnico njene smrti nekdo v reko položil venec v njen spomin.

Policija je več mesecev neuspešno iskala morilca in preko zbiranja dokazov skušala zgraditi njegov profil; ker se naj bi umorili zgodili ob koncu tedna, je bilo možno, da je morilec redno zaposlen, skrbno odrezani kosi človeških trupel pa so dokazovali, da morilec poseduje veliko kirurškega znanja. Belgijski psihiatri so prav tako poskušali ustvariti psihološki profil storilca; v svojem delu je verjetno zelo užival, pri umorih pa so ga vodili sadistični impulzi. V okviru preiskave je policija tudi ustanovila posebno skupino Corpus, ki se je vse do razpada leta 2007 intenzivno posvečala lovu na Mesarja iz Monsa, vendar brez uspeha.

III. Smail Tulja

Najbolj nenavadna plat zgodbe o Mesarju iz Monsa je ta, da so njegovi zločini povezani z umorom, ki se je zgodil 15. septembra 1990 na drugem koncu sveta, natančneje v New Yorku; neka ženska je po naključju odkrila velikansko vrečo za smeti, v kateri so se nahajale dve rami in ena noga, 11 dni kasneje pa so odkrili še eno vrečo z ženskim trupom. Detektiv Ken Whalen, ki je vodil preiskavo umorov, je uspel identificirati žrtev; 61 – letna Mary Beal, sodna tolmačka, ki je pred leti sodelovala z jugoslovanskim državljanom Smajom Džurličem (znan tudi po imenu Smail Tulja) pri nekem skrbniškem procesu z njegovo ženo. Umor Bealove je ostajal skoraj deset let nerazrešen, dokler ni policija našla svojega prvega (in edinega) osumljenca; Džurliča. Ta naj bi bil z umorjeno Bealovo v romantičnem razmerju in je le nekaj dni po njenem umoru odpotoval iz ZDA v Evropo, šele leta 2009 pa je bil zaradi suma vpletenosti v številne umore aretiral v Črni gori. Tam so mu tudi sodili tako za umor Bealove kot tudi njegove žene, ki je istega leta skrivnostno izginila v Albaniji. Tulja je bil spoznan za krivega in obsojen na 12 – letno zaporno kazen, tri leta kasneje pa je umrl. Tulja je med svojim bivanjem v Evropi obiskal tudi Belgijo in sicer med letoma 1996 in 1997, ko so mesto Mons pretresali že omenjeni umori žensk. Na podlagi prstnih odtisov in izredno podobnih tehnik ubijanja je Tulja postal glavni osumljenec pri lovu na Mesarja iz Monsa, pa četudi njegova vpletenost v umore ni bila nikoli uradno dokazana.

IV. Epilog?

Tekom preiskave je policija naletela na še nekaj osumljencev. Leta 2012 je bil zaradi napada na žensko v Strasbourgu aretiran francoski zdravnik Jacques Antoine, katerega sin je kmalu zatem francoski policiji poslal pisma, v katerih je razkril, da je njegov oče Mesar iz Monsa, saj je v času umorov živel v mestu, lokalno prebivalstvo pa ga naj bi pogosto videvalo nositi velike črne vrečke za smeti. Policija je sume kmalu ovrgla, saj je bil Antoine velik ljubitelj strelnega orožja (mesarjeve žrtve so bile pokončane s hladnim orožjem), poleg tega pa se model avtomobila, ki ga je Antoine uporabljal med bivanjem v Belgiji, ni ujemal s tistim, ki je bil zapisan v preiskavi. Zadnji pomembnejši osumljenec pa je bil britanski morilec John Sweeney, bolj znan po vzdevku Kanalski morilec, ki je leta 1990 v Amsterdamu umoril 33 – letno američanko Melisso Halstead, deset let kasneje v Londonu pa še 31 – letno Paulo Fields. Med letoma 1990 in 2000 naj bi Sweeney živel v Belgiji, kjer je bil obtožen tudi poskusa umora svojega nekdanjega dekleta.

Identiteta Mesarja iz Monsa še danes ostaja skrivnost.