Infested (2023)

Rating: 8 out of 10.

Pajki spadajo med bolj osovražene živalske vrste (povečini neupravičeno), saj že zgolj s svojim videzom gomazečega bitja z dolgimi nogami marsikateremu človeku poženejo strah v kosti. Na ta strah močno računa tudi režijski prvenec francoskega filmarja Sebastiena Vaničeka z naslovom Infested, ki si za cilj zastavi, da gledalčev strah pred pajki samo še okrepi, ob tem pa se neizmerno zabava. Francoski šoker se odvija v notranjosti zanemarjenega stanovanjskega kompleksa, kjer ljubiteljski zbiralec insektov Kaleb prinese škatlo z nenavadno velikim eksotičnim pajkom. Seveda ne mine dolgo, ko pajek pobegne iz svojega domovanja in se začne izredno hitro razmnoževati, stanovanjski kompleks pa postane epicenter izbruha invazije pajkov različnih velikosti, ki se premikajo z nadnaravno hitrostjo in imajo strašljivo sposobnost prevzema nadzora nad samim človekom. Infested na prvi pogled sledi klasični formuli filmov o pošastih, kjer spremljamo skupino ljudi, ki je pahnjena v grozljiv boj za preživetje, toda Vaniček temu doda nekaj, s čimer se žal mnoge grozljivke dandanes ne morejo pohvaliti; z globino likov, nepredvidljivo in venomer napeto zgodbo ter celim kupom prizorov, ob katerem si bo mnogo “ljubiteljev” pajkov prestrašeno zatiskalo oči. Presenetljivo je to, da film po zastrašujočem uvodu gledalca ne bombardira takoj z akcijo, ampak prvo tretjino v celoti nameni prikazu osrednjih junakov in njihovih kompleksnih življenjskih usod, kar pripomore k temu, da je gledalcu za like vedno mar, ravno zato pa njihov boj s pošastnimi pajki izpade ne zgolj vznemirljivo, ampak presenetljivo čustveno. Film navduši tudi z dokaj realističnim izgledom pajkov in subtilnim družbenim komentarjem, ki se – sicer zgolj na osnovni ravni – dotakne razrednega boja med neprivilegiranimi in represivnimi sistemi. Infested resda nima močne konkurence na področju kvalitetnih grozljivk o pajkih, vendar se v tej kategoriji uvršča na sam vrh.

Kiss of the Damned (2012)

Rating: 6 out of 10.

Četudi se je vampirje že od njihovega “nastanka” močno povezovala z erotiko in prvinsko seksualnostjo, kjer se človek prepusti nagonom divje zveri, je HBO – jeva nadaljevanka True Blood krvosese in seks združila v kombinacijo, s katero eni brez drugega ne bi mogli obstajati. Sicer je težko reči, če je Alexandra Cassavetes, sicer hčerka legendarnega Johna Cassavetesa, v svojem celovečernem prvencu jemala navdih iz omenjene serije, a njen vpliv je vsekakor prisoten; Kiss of the Damned je zanimiv miks romantične melodrame (beri; limonade) in vampirske srhljivke, ki se hkrati pokloni vzdušju eksplotacijskih grozljivk iz 70. let. Zgodba je dokaj formulaična za vampirske filme; spremljamo gorečo ljubezen med uspešnim scenaristom Paolom in samotarsko vampirko Djuno, ki se pred zunanjim svetom skriva v odmaknjeni podeželski vili, kjer se nekega dne iznenada pojavi njena neukrotljiva in pohotna sestra Mimi, ki pa svoje vampirske narave ne skriva in se ne boji za seboj puščati trupla nedolžnih moških. Kiss of the Damned je kompetentno narejena grozljivka z dobrim vzdušjem in privlačno mešanico seksa in krvi, njeno mežikanje namerno ceneni estetiki vampirskih filmov iz 70. let pa je pogosto očarljivo in pripomore k unikatni atmosferi. Navkljub tehnični izpiljenosti pa se film ne more pohvaliti s poglobljeno in izvirno vsebino, saj je njena izvedba pogosto na ravni televizijske limonade z lesenimi igralskimi predstavami, melodramatični preobrati in splošno cenenostjo, kjer se luknje v scenariju skušajo zakriti s seksom in vulgarnostjo. Kiss of the Damned bo tako najbolj privlačen zalogaj za tiste, ki pri vampirskih filmih iščejo zgolj seks in romantiko, medtem ko bodo bolj zahtevni gledalci šli srečo iskat kam drugam.