Rebel Moon – Part Two: The Scargiver (2024)

Rating: 3 out of 10.

Eden od pogostih razlogov za slabo kvaliteto filma je spoznanje, da njegov režiser ni imel popolne kreativne svobode nad lastnim izdelkom. In potem je tu še Zack Snyder, ki je po kreativnih razhajanjih ob snovanju zdaj že zaključenega vesolja DC – jevih superherojev, začel tržiti sodelovanje z velikanom za pretočne vsebine Netflixom, za katerega je posnel tudi ambiciozni vesoljski ep Rebel Moon, katerega sila povprečen in formulaičen prvi del A Child of Fire je ugledal luč sveta konec lanskega leta, ob prihodu pomladi pa je tu njegovo še bolj povprečno in formulaično nadaljevanje The Scaregiver. Zgodba je tokrat bolj preprosta od tiste iz predhodnika; dogajanje je v celoti postaljeno na luno Veldt, kjer mlada bojevnica Kora, nekdanja plačanka tiranske vojske Motherwold, in njena skupina tovarišev brani kmečko naselbino pred napadom njenih bivših uslužbencev. Nezapletenost konflitka je dobrodošla, saj gledalec lažje sledi filmu, pa četudi mu ta znova ne poda veliko razlogov, da bi mu za dogajanje in like moralo biti mar; Snyderjev način približevanja junakov je baziran na monotonem razlaganju njihovih življenjskih zgodb, medtem ko je svet filma še vedno plitek in ne pretirano zanimiv. S tehničnega vidika je The Scaregiver pričakovano močan film, saj Snyder poskrbi za še eno vizualno atraktivno in razkošno epopejo, ki stremi k temu, da bi bila vsakič bolj večja in grandioznejša. A kot je bilo že omenjeno pri recenziji prvega filma; tehnična izpiljenost ne pomaga dosti, če je vsebina podpovprečna in brez čustvenega naboja, ki ga Snyder tudi po dveh filmih še vedno ni uspel najti. Morebiti zato, ker je bolj kot z zgodbo in liki obremenjen s svojimi zdaj že klišejskimi prijemi močne zlorabe slow-motion tehnike, dostavljanja nenamerno komičnih trenutkov ter nerodnega visenja na meji med pretencioznim dolgčasom in pubertetniškim nihilizmom. Rebel Moon – Part Two: The Scaregiver je film, ki dokazuje, da Snyder ne potrebuje popolne umetniške svobode, ampak predvsem iskrene sodelavce, ki bi njegove talente obrnili v pravo smer.

Love Lies Bleeding (2024)

Rating: 8 out of 10.

Britanska filmarka Rose Glass je pred dobrimi petimi leti šokirala s svojim celovečernim prvencem, psihološko srhljivko Saint Maud, ki ga mnogi upravičeno uvrščajo med najbolj strašljive filme 21. stoletja. Osrednji motiv pričujočega filma je bila obsedenost zmedenega mladega dekleta, ki je v verskem ekstremizmu našla svoj smisel življenja in iz tega vidika je režiserkin naslednji projekt, erotična kriminalka Love Lies Bleeding, duhovna nadgradnja omenjene grozljivke. Tudi tokrat je v ospredju obsedenost, vendar v obliki, ki je gledalcem bolj dostopna; kot brezmejna ljubezen, ki v človeku zbudi najbolj temačne impulze. Zgodba filma je preprosta; Lou (Kristen Stewart) je lastnica majhnega fitnes centra, v katerega zahaja tudi močno izklesana brezdomka Jackie (Katy O’Brian), ki zbira denar za udeležbo na tekmovanju v bodybuildingu, pri tem pa začne delati kot natakarica pri Loujinem odtujenem očetu in kriminalcu (Ed Harris z obupno lasuljo). Med Lou in Jackie nemudoma preskočijo iskrice in dvojica se spusti v strastno razmerje, kar pa ne mine brez posledic. Glassova tudi v svojem drugem celovečercu rada koraka na meji med grobo resničnostjo ter občasnimi surrealnimi izleti, kar je dobrodošel pristop, saj navidez preprosta zgodba nikoli ne postane predvidljiva oz. formulaična, film pa odlično prepleta elemente lezbične erotike, morečega neo-noir trilerja o maščevanju ter psihološke drame o toksičnosti med spoloma v unikatno, vizualno atraktivno, dinamično in prepričljivo atmosferično izkušnjo. Stewartova in O’Brianova, ki predstavljata srce filma, še nikoli prej nista bili v tako dobri formi, preostala igralska zasedba pa je prav tako odlična, četudi bi si nekateri liki zaslužili več pozornosti (še posebej Harrisov lik). Kot že omenjeno, Glassova konvencionalno pripoved rada prekine z bizarnimi vložki, ki znajo biti za marsikaterega gledalca pretirani, še posebej v sklepnem dejanju, kjer meja med fantazijo in realnostjo postane praktično nevidna. Love Lies Bleeding ni popoln film, vendar pa se njegova moč skriva v samozavestni drznosti ter prizadevanjih, da bi že slišanim zgodbam naklonil prepotrebno svežino.