Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Silver Haze, mešanica socialne in romantične drame o odraščanju, je eden od tistih filmov, ki nosi nekaj avtobiografskih prvin; režiserka in scenaristka Sacha Polak je namreč zgodbo filma povzela po lastnih izkušnjah težavnega odraščanja, ko je še kot otrok v požaru utrpela hude opekline na tretjini svojega telesa. Pred to preizkušnjo je postavljena tudi 23 – letna medicinska sestra Franky (Vicky Knight), katero še vedno preganja travmatični dogodek izpred petnajstih let, ko je v požaru skoraj izgubila življenje, sedaj pa iznakažena in psihično sesuta išče zadoščenje z iskanjem krivca, ki pa ga morebiti nikoli ne bo našla. Pa vendar se njen pogled na svet začne spreminjati, ko se zaljubi v Florence, eno od svojih pacientk, ki je pripeljana v bolnišnico zaradi poskusa samomora. Silver Haze je večplasten film, ki ponuja nefiltriran in iskren vpogled v življenje ljudi, potisnjenih na rob družbe in jetnikov lastnih travm in frustracij, edino odrešitev pa jim predstavlja prava ljubezen, pred katero pa od strahu vedno znova zbežijo. Polakova z vzdušno melanholično glasbo, počasnim tempom ter prizemljenim pristopom obravnava teme, ki so blizu vsakemu gledalcu, izkušnjo pa še podkrepi z naturalističnimi igralskimi predstavami ter vrivanja ravno pravšnje mere emocij, ki zgodbe nikoli ne potisnejo v osladno sentimentalnost. A navkljub mnogim adutom je Silver Haze rahlo nedodelan film, ki skuša v dobri in uri raziskati preveč tematik, da bi ohranil jasno rdečo nit; poleg Frankyjine zgodbe je tu še njena sestra, ki se iznenada (in brez pravega razloga) spreobrne v muslimanko, njen nasilni brat, ki je v filmu prisoten zgolj v dveh prizorih, njen odtujeni oče, ki živi na drugem koncu mesta z novo ženo in sinom, Florencina skrbnica, ki umira za rakom ter nenezadnje tudi Florence, do katere ni povsem jasno, če jo film želi portretirati kot ranjeno mlado dekle ali arogantno in razvajeno avšo. Silver Haze je tako soliden in mestoma emocionalno prepričljiv film, ki pa skuša povedati in prikazati preveč in posledično ob nastopu odjavne špice pri gledalcu pusti občutek, da se za vsem skriva nekaj več, le da tega film očitno noče / ne zna povedati / prikazati.

Ob filmih na temo odvisnosti od mamil skoraj vedno pomislimo na temačne brutalne drame kot so Christiane F. ali pa Requiem for a Dream in iz tega vidika je kultna črna komedija Trainspotting, posneta po istoimenskem romanu škotskega literarnega posebneža Irvina Welsha in v režiji Dannyja Boyla, toliko bolj unikatna in predrzna. Pričujoči film namreč ni zamišljen kot neposredna moralna tragedijda o nevarnostih jemanja drog, ampak ima nekaj, kar si veliko filmov o odvisnostih ne upa izpostaviti; smisel za humor. Film ponuja vpogled v heroinsko podzemlje mesta Edinburgh in v ospredje postavi mladega narkomana Marka (Ewan McGregor v eni od svojih najboljših filmskih vlog), ki dneve preživlja v umazanih stanovanjih, kjer se zadeva s svojimi enako zblojenimi in neperspektivnimi prijatelji. Kljub temu pa se Mark na lepem odloči očistiti, kar pa s seboj prinese nove življenjske izzive; če je v heroinski omami doživljal najboljši orgazem na svetu pomnožen z 10 tisoč, je kot trezen narkoman obsojen na sprejamnje pomembnih življenjskih odločitev in kronični dolgčas. Trainspotting je odštekan film, ki s svojim naspidiranim tempom, pogosto absurdnimi vložki, vrhunskimi igralskimi predstavami, pristnimi dialogi v škotskem narečju ter zvrhano dozo pristnega škotskega črnega humorja simulira občutke kaosa in norosti, ki spremlja heroinskega odvisnika na poti k ozdravitvi in Boyle to izkušnjo še dodatno obogati z odlično glasbo, prebrisano montažo ter domiselnim vzdušjem, ki venomer lovi ravnotežje med socialnim realizmom in odbito grotesko. Navkljub mnogim smešnim trenutkom pa je zmotno trditi, da film heroinsko odvisnost obravnava kot nekaj lahkotnega ali pa to celo glorificira, saj je Markovo potovanje pospremljeno z bridkimi spoznanji in tragičnimi trenutki (še posebej srce parajoč je prizor z dojenčico, ki umre zaradi lakote, medtem ko se njena starša brigata zgolj za naslednjo dozo heroina), ki gledalca opomnijo na srhljive posledice takšnega načina življenja. Trainspotting je film, ki resda venomer hodijo na meji med duhovitim in odvratnim, vendar obe plati prikazane zgodbe kompetentno zlije v nepozabno gledalsko izkušnjo.