Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Ameriški filmar Fred Vogel, ki vodi svojo neodvisno produkcijsko hišo Toetag Pictures, je že od nekdaj zapisan filmskemu undergroundu, kjer je zbudil ogromno pozornosti s trilogijo August Underground, ki jo sestavljajo istoimenski film (2001), August Underground Mordum (2003) in August Underground Penance (2007). Pričujoče filme bi bilo najlažje opisati kot simulacije t.i. snuff filmov oz. filmov, na katerih so prikazani resnični umori. August Underground seveda ni avtentičen snuff, vendar pa se temu zelo močno približa, saj gre Vogel, ki je poleg režiserja prevzel tudi eno od glavnih vlog, v serviranju najbolj sprevrženega, morbidnega in brutalnega nasilja zelo daleč, za marsikoga celo predaleč. Vsi trije filmi nimajo poglobljene zgodbe; v maniri filmov z najdenimi posnetki spremljamo serijskega morilca Petra, njegovega neimenovanega prijatelja in v naslednjih dveh filmih še njegovo neuravnovešeno in sadomazohistično dekle Crusty (Christie Whiles) ter njenega retardiranega brata Maggota (Michael Todd Schneider), s katerim je zapletena v incestoidno razmerje. O likih ne izvemo skorajda ničesar več, saj so filmi sestavljeni iz dolgih segmentov zverinskega mučenja in ubijanja njihovih žrtev, ti prizori pa so občasno prekinjeni s krajšimi odlomki, kjer liki obiščejo trgovino, rock koncert, hranijo leva ali pa zganjajo lumparije. Ne glede na to, kakšen vtis pustijo filmi na gledalcu, jim je treba priznati, da so strašljivo dobra simulacija snuff sprevrženosti, še posebej po zaslugi presunljivo dobrih posebnih učinkov, vzdušne atmosfere, umazane produkcije ter pristnih naturalističnih igralskih kreacij. In če pričujoči filmi na tehničnem nivoju služijo svojemu namenu, so toliko bolj problematični na vsebinskem; Vogel resda ne skriva namena, da skuša šokirati zavoljo šoka ter da za prizori nasilja in gnusa ne stoji noben globji pomen, vendar se je ob tem potrebno vprašati, zakaj trilogija August Underground sploh obstaja oz. kaj gledalec od nje sploh vzame. Povsem iskreno povedano; skoraj nič, saj ne ponudijo nobene zgodbe, zapleta ali epiloga. So le kolaž različnih sprevrženosti, ki so resda prepričljivo izpeljane, toda vsebinsko povsem praznoglave in plitke.

Psihološka srhljivka Be My Cat: A Film for Anne, sicer prvi romunski film iz žanra najdenih posnetkov (found footage), ima zelo zanimivo ozadje; gre za ljubiteljski projekt amaterskega filmarja Adriana Tofeija, ki pred tem še nikoli ni držal v roki kamere in je v filmu prevzel vlogo glavnega igralca, snemalca, scenarista, producenta in montažerja, hkrati pa je nastanku filma namenil več let svojega življenja, se posluževal metodološke igre in skušal na kamero ujeti karseda avtentične reakcije vseh nastopajočih. Tvegan pristop se je Tofeiju očitno izplačal, kar je vredno vseh pohval, še posebej zato, ker gre za popolnega začetnika, ki je ustvaril film iz dobesedno ničesar. Anne v naslovu filma Be My Cat: A Film for Anne je ameriška igralka Anne Hatheway, s katero je obseden amaterski romunski filmar Adrian (da, režiser igra samega sebe) in si želi, da bi zaigrala v njegovem filmu, zato začne snemati videodnevnik, s katerim želi prepričati igralko za sodelovanje, vendar se kmalu izkaže, da je Adrian za dosego svojega cilja sposoben iti v ekstreme. Tofeijev film je treba občudovati zaradi njegove determinacije in truda, ki ga je vložil vanj, še posebej hvalevreden je režiserjeva telesna in psihična preobrazba v psihotičnega oboževalca, ki je resnično presunljiva in tako avtentična, da bo gledalec na več mestih pozabil, da sploh gleda igrani film. Tofei že s svojim izgledom pobritega mladeniča s krivimi in umazanimi zobmi, čudnim nasmeškom in pretrganim načinom govora v gledalcu zbudi nelagodje, gverilski način snemanja pa filmu doda še več grobe in nefiltrirane avtentičnosti, po kateri stremi žanr najdenih posnetkov. Navkljub temu pa film žal spada v kategorijo tistih izdelkov, ki si jih ogledamo iz morbidne radovednosti, ob nastopu odjavne špice pa nemudoma pozabimo. Z izjemo izgleda glavnega lika ni v filmu ničesar pretirano strašljivega ali pretresljivega, potek zgodbe je predvidljiv in klišejski, povrhu tega pa film pestijo težave večine izdelkov iz formata najdenih posnetkov kot so razvlečenost, ponekod lesena igra ostalih nastopajočih ter šibak konec. Be My Cat: A Film for Anne je tako film, ki ga je lažje občudovati zaradi ambicij kot pa dejanskega rezultata.