The Crow (1994)

Rating: 8 out of 10.

“Hiše gorijo, ljudje umirajo, prava ljubezen pa je večna.” Četudi se koncept večne ljubezni zdi nekoliko prežvečen in nerealen, je nemogoče zanikati, da med nekaterimi resnično obstaja tako močna ljubezenska vez, ki se ne pretrga za nobeno ceno. To velja tudi za rockerja Erica Dravena in njegovo zaročenko Shelly, med katera pa poseže kruta usoda; tolpa njega umori, njo pa brutalno posili in pretepe, da kasneje v bolnišnici podleže poškodbam. Leto dni kasneje pa se Eric vrne v svet živih s pomočjo nadnaravne vrane, ki mu nakloni nesmrtnost in hkrati priložnost, da se maščujem tistim, ki so mu uničili življenje. The Crow je temačna, nasilna in shakespearijansko tragična superherojska rock’n’roll opera, ki prepleta motiva romantične morbidnosti s klasičnim motivom maščevanja po principu “zob za zob”. Okvirna zgodba resda ne postreže z večjimi presenečenji in gledalca pripelje do pričakovanega epiloga, toda pot do tja je vsekakor razburljiva, vzdušna in predvsem polna nenavadnega šarma, ki ga izžareva predvsem glavni igralec Brandon Lee, sicer sin legendarnega Bruca Leeja. Brandon je žal med snemanjem filma zaradi tragične nesreče umrl star komaj 28 let, a v tolažbo nam je vsaj to, da ga je njegov labodji spet ponesel med legende. Še posebej zaradi tega, ker je Brandon eden od glavnih razlogov, da se film drži nad površjem tudi v najšibkejših trenutkih (teh sicer ni veliko, pa vendar). Njegova karizma, šarm, všečna temačna sentimentalnost in zbadljiv humor dominirata v prav vsakem prizoru in med ogledom bo marsikdo žalostno pomislil, kako velika zvezda bi lahko Brandon postal, če bi za to imel več priložnosti. A kot že rečeno; v tolažbo nam je to, da je zaigral v enem najbolših superherojskih filmov vseh časov, ki je drzen, poetičen, napet in uspe predstaviti mračno umetniško besedo Williama Shakespearja in Edgarja Allana Poeja tudi sodobnemu občinstvu. Navkljub vsemu nasilju in brutalnosti pa je The Crow v osnovi film o moči večne ljubezni, ki jo še tako surova realnost ne more uničiti. Z drugimi besedami; The Crow je superherojski film, ki veliko pokaže, hkrati pa tudi veliko pove, kar pa za večino dandanašnjih izdekov v omenjenem žanru žal ne moremo trditi.

Green Border (2023)

Rating: 7 out of 10.

Green Border, najnovejši celovečerec legendarne poljske režiserke Agnieszke Holland, je postal tudi eden najbolj kontroverznih filmov leta 2023, ki je dvigoval prah že mesece pred uradno premiero na beneškem filmskem festivalu; med drugim je poljska konservativna oblast film označila za liberalno propagadno, polno izmišljotin in “očitnih” agend na blatenje poljske vojske. Odziv je bil sicer pričakovan, saj je Green Border brezkompromisno krut in odkrito političen vpogled v dogajanje, ki mu v “civiliziranem” 21. stoletju ne bi smeli biti več priča; naslovna zelena meja je gozdnato območje na meji med Poljsko in Belorusijo, kjer leta 2021 izbruhe ena od najbolj tragičnih begunskih kriz, v kateri so življenja pribežnikov obsojena na sramotno pingpong podajanje med dvema državama, ki nista pripravljeni prevzeti poskrbeti zanje. Hollandove do krize pristopi z dokumentarističnim nizanjem zgodb iz različnih perspektiv; od sirske družine, ki je podvržena nasilju na obeh straneh bodeče žice, obmejnega policista, ki med pričakovanjem prvega otroka nemo spremlja grozote na meji pa vse do požrtvovalnih aktivistov, ki želijo pribežnikom pomagati po najboljših močeh. Takšen pristop je kakopak najbolj primeren, saj ponudi celovit pogled nad enako tragično kot absurodno situacijo, ko so nedolžni ljudje ujeti v nekakšnih postapokaliptičnih vicah, kjer jih na vsakem koraku čakajo brutalno nasilje in šikaniranje. Green Border je film, ki begunsko krizo samozavestno in drzno prikaže kot človeško grozljivko; s pomočjo surove črno-bele fotografije, pristnih igralskih predstav ter neolepšanega prikaza surovosti na mejnih prehodih uspe gledalca pošteno stresti do kosti. Hollandove pri tem ni niti malo strah, če zavzame jasno politično stališče, kar je v tem primeru skoraj nujno, vendar pa obenem predstavlja dvorezni meč; Green Border je namreč film, ki bo prepričal zgolj tiste, ki jih ni potrebno prepričati oz. ki so zavzeli enako stališče kot režiserke, zunaj tega kroga pa bo veliko gledalcev zmotilo pogosto odkrito moraliziranje in zatekanje k solzavosti, četudi takšna zgodba obojega niti ne potrebuje. Film nekoliko pokvari tudi pretirana dolžina, ki je še posebej izrazita v drugi polovici, ki je polna ponavljajočih komentarjev in dogodkov. A če potegnemo črto, ostane dejstvo, da je Green Border film, ki je moral biti nujno posnet kot brutalen opomin na naše neprestano ponavljanje zgodovinskih napak.