Shayda (2023)

Rating: 10 out of 10.

Noora Niasari, v Iranu rojena avstralska filmarka, je svoj celovečerni prvenec Shayda obarvala z močno avtobiografsko noto; v njem spremljamo iransko priseljenko Shaydo in njeno hčerkico Mono, ki prispeta v Avstralijo, da bi zbežali pred Shaydinim nasilnim možem, zatočišče pa si najdeta v samskem domu za žrtve nasilja. Film se odvija v času tradicionalnega iranskega praznika nauruza (iranska različica novega leta in prvega pomladnega dne), navkljub močnemu naslanjanju na vero in kulturo bližnjega vzhoda pa Niasarijeva v ospredje postavi univerzalno zgodbo o preživetju ženske, ki se mora po številnih letih psihičnega in fizičnega trpinčenja postaviti na lastne noge in se prilagoditi novemu življenju, kjer je namesto neprestanega strahu prisotno upanje oz. pripravljenost za prihod boljšega jutri. Shayda je čudovita večplastna drama, ki mojstrsko lovi ravnotežje med duhom socialnega realizma in poetičnim psihološkim portretom zlomljene, a hkrati pokončne matere, ki se mora naučiti preživeti, da bi lahko živela. Niasarijeva do zgodbe resda pristopi z ogromno mero empatije in čustvenosti, vendar hkrati ne dovoli, da bi gledalca odvrnila od krute resničnosti, s katero se sooča vsaka trpinčena ženska; nasilje v pričujočem filmu sicer ni eksplicitno, vendar je moč čutiti njegove posledice, še posebej po zaslugi fenomenalnih igralskih predstav, kjer znova zasije čudovita Zar Amir Ebrahimi s svojo močno ekspresivno prezenco, ki še posebej pride do izraza v prizorih, ko je molče (in na robu solza) prisiljena poslušati zvočno transkripcijo lastnih izpovedi o moževem nasilju. Niasarijeva pa s filmom uspe gledalcu približati iransko kulturo (še posebej ljudsko glasbo in poezijo), ne da bi ob tem žrtvoval kritične poglede na nekatera sadistična in represivna pravila, ki so v družbi bližnjega vzhoda žal še vedno močno prisotna in celo tolerirana. Shayda, sicer avstralski kandidat za tujejezničnega oskarja, ki je žal ostal prezrt, je filmska umetnina, ki naj služi kot pretresljivo opozorilo o naši premili toleranci do nasilja nad ženskami.

The Devil’s Candy (2015)

Rating: 7 out of 10.

Avstralski režiser Sean Byrne je leta 2009 presenetil z enako duhovito kot tudi sprevrženo grozljivko The Loved Ones, ki je koncept zavrnitve povabila na maturantski ples ponesla na novo raven in dostavila unikatno gledalsko izkušnjo. Za svoj naslednji podvig si je Byrne vzel skoraj sedem let, kar je pri mnogih zbudilo konfliktna pričakovanja; po eni strani je pohvalno, da si vzame režiser dovolj časa za nov film, po drugi strani pa se ob tem poraja neprijetno vprašanje, če se čakanje na koncu izplača. The Devil’s Candy na te dileme odgovori bolj ali manj zadovoljivo; s težkometalnimi kitarskimi riffi obarvana okultna srhljivka je nezapletena, lunatična in minimalistična ekskurzija v dobesedni človeški pekel, kjer poleg agresivne glasbe ne manjka ognja, morbidnosti in ekscesnega nasilja. Že uvodni kadri dajo vedeti, da s filmom ni šale; možakar v rdeči trenirki sredi noči glasno igra na kitaro, da bi preglasil nenavadne glasove v podeželski hiši, kjer živi s svojo mamo, katero brutalno umori. V isto hišo se kmalu zatem preseli neuspešni slikar Jesse (Ethan Embry) s svojo ženo in najstniško hčerko, da bi si zgradil slikarski studio in v miru ustvarjal, toda družinski mir prekine vnovični pojav čudnih glasov ter številni drugi dogodki, ob katerih se Jesseju zdi, da izgublja pamet. The Devil’s Candy ne pretirava z vsebinsko kompleksnostjo in se celo oklepa nekaterih žanrskih klišejev film z okultno vsebino, kar pa ni tako moteče v primerjavi z nekoliko nedodealno zgodbo in liki. S tehnične plati izdelku ni moč veliko očitati, saj je obarvan z odlično glasbo, temačno atmosfero, grozljivimi podobami in učinkovitimi prizori strašenja gledalca, velja pa tudi omeniti izvrstno igralsko zasedbo, kjer veliko pozornost ukrade tudi Pruitt Taylor Vince v vlogi diaboličnega zlikovca.Kot pa je že bilo omenjeno; zgodba je zanimiva, vendar zaradi skromne dolžine 80. minut ne pride docela do izraza, saj je tempo hiter in ne najde veliko časa za bolj poglobljen razvoj likov in okvirnega zapleta. The Devil’s Candy je zelo dobra grozljivka, ki bo nedvomno pisana na kožo ljubiteljem strahu in metalske glasbe, pa četudi bo večina gledalcev ob nastopu odjavne špice zahtevala “več”.