Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Velikokrat je že bilo dokazano, da umetnost rešuje življenja in da so se mnogi nerazumljeni in od družbe odrinjeni posamezniki ravno preko umetniškega izražanja uspeli prebiti v ospredje in najti svoj prostor pod soncem. K temu stremi tudi mladi grafitar Kadir (Asante Blackk), ki odrašča na ulicah južnega Bronxa in deli usodo mnogih izgubljenih temnopoltih mladeničev; pod pritiski krivde zaradi smrti svojega brata, slabih ocen, težavnega odnosa z materjo ter močnega vpliva lokalne tolpe, ki ga želi sprejeti medse, če bo postal njen vojščak se Kadir odloči, da bo svojo umetniško žilico zamenjal za droge in nasilje. Toda vse to spremeni nekega večera, ko po naključju oropa železniškega delavca Luisa (Luis Guzman), ki mladeniču preda svojo prazno denarnico, hkrati pa povabi na večerjo, kjer se med dvojico začne naglo razvijati prijateljski odnos. Story Ave, sicer celovečerni prvenec Aristotela Torresa, posnet po njegovem istoimenskem kratkem filmu, je še ena zgodba o odraščanju mladega nadarjenega umetnika v zanj ne ravno idealnih okoliščinah, osrednji motiv filma pa je njegovo postopno spoznanje, da ga ulično nasilje ne bo spremenilo v boljšega moža in da mora poiskati stik s svojim predolgo časa zanemarjenim umetniškim talentom. Torres z uporabo klasične glasbe in hip hopa, grobe fotografije in realističnih dialogov naslika iskren in navdihujoč potret življenja mladega človeka, ki mora odkriti moč lastnega talenta za risanje grafitov, režiserju pa je v veliko pomoč tudi odlična igralska zasedba, kjer največ pozornosti ukradeta ravno Blackk in Guzman, ki hkrati predstavljata emocionalno srčiko filma. Story Ave sicer z vidika filmov o odraščanju ne ponuja ničesar novega (še posebej zgodba je v drugi polovici nekoliko predvidljiva), toda še vedno gre za avtentičen prikaz posameznikova razkola med umetniško svobodo in pravili ulice.

“Obstaja ogromno zgodb o pogumnih vitezih, ki rešijo damo iz težav. To ni takšne vrste zgodba,” so besede, s katerimi gledalec vstopi v domišljijski sveta fantazijske avanture Damsel, ki več kot očitno želi obrniti na glavo vse znane klišeje o pravljicah, še posebej njihove nekoliko zastarele poglede na družbene vloge moških in žensk. Ta pristop je v sedmi umetnosti sicer dobrodošel, vendar je v današnji dobi kozmetičnega zahodnjaškega kvazifeminizma, ki je prizadevanja za enakost med spoloma nadomestil z aroganco in osladnim pokroviteljskim odnosom do žensk, izpljunil mnogo več slabih kot dobrih filmov. Celovečerec režiserja Juana Carlosa Fresnadilla vsaj na prvi pogled krene po tej poti; glavna junakinja filma je Elodie, ki mora v želji, da bi njena družina ostala finančno preskrbljena, stopiti v zakon s čednim princem Henryjem in vsaj na začetku se med dvojico razvije prijateljski odnos, toda kmalu se izkaže, da Elodie v resnici nikoli ne bo postala princesa, saj je mišljena kot žrtveno jagnje velikanskemu zmaju, ki živi v jami pod najvišjo goro v deželi. Kot je že bilo omenjeno, Damsel na prvi pogled deluje kot še en v vrsti novodobnih “feminističnih” filmov tipa Barbie in Captain Marvel, ki gledalca utrujajo s plitkimi družbenimi komentarji ter ignorantskim razumevanjem odnosov med moškimi in ženskami, toda Fresnadillov film se tem pastem presenetljivo dobro izogne; že Elodie, ki jo odlično odigra Mille Bobby Brown, je predstavljen kot všečen in šarmanten lik, ki odraža tako pogum in samozavest kot tudi ranljivost in negotovost. Ravno zato je njena preobrazba iz naivne princese v drzno bojevnico toliko bolj prepričljiva, saj jo film ne idealizira do skrajne osladnosti, pa četudi do nje venomer ohranja izrazito pozitiven odnos. Film preseneti tudi s tehničnega vidika, saj je vizualno spektakularen, napolnjen z vznemirljivimi akcijskimi prizori ter presenetljivo visoko mero brutalnega nasilja. Slabosti filma se kažejo predvsem v njegovi močni razvlečenosti, dolgočasnih stranskih likih ter okornih dialogih, glede na to, da se film roga konvencijam pravljic, pa je njegova zgodba dokaj predvidljiva in šablonska. Damsel je kratkočasen spektakel, ki gledalcu najverjetneje ne bo ostal v trajnem spominu, vendar pa je povsem neškodljivo razvedrilo.