90. leta so bila za glasnika ” modernega temnopoltega filma” Spika Leeja izredno plodovita, saj je tedaj ustvaril cel kup klasik, ki so močno vplivale na zgodovino sedme umetnosti. Po zmagoslavjih z uporniško komično dramo Do the Right Thing in epsko biografsko dramo Malcom X je Lee na polovici 90. let zajadral v manjše, intimnejše projekte, med katere spada tudi sicer močno podcenjena kriminalna drama Clockers, katero bi moral sprva režirati sloviti Martin Scorsese, vendar je na koncu pri projektu ostal zgolj kot producent. Če smo popolnoma pošteni, je tako tudi bolje; pričujoči film, posnet po istoimenskem romanu Richarda Prica, je za filmarja, kot je Lee, skoraj sanjski podvig. Zgodba romana in knjige je umeščena v revno blokovsko naselje, kjer se večina mladih temnopoltih preživlja s preprodajo mamil za lokalnega kriminalca Rodneyja Littla. Eden od njih je tudi Strike, sicer strastni oboževalec vlakov, ki dobi priložnost, da postane Rodneyjeva desna roka; edino, kar mora storiti, je umoriti njegovega izdajalskega namestnika. Ta je kmalu zatem ustreljen pred restavracijo, kjer je bil zaposlen, vendar se stvari zapletejo, ko se na policijski postaji zglasi Strikov brat Victor in prizna odgovornost za umor, kar pa ne prepriča detektiva Kleina, ki začne preiskovati ozadje zločina. Četudi se okvirni zaplet filma vrti okoli preiskave umora, je Clockers v prvi vrsti neizprosno realističen in tragičen portret črnske skupnosti v getih, po katerih razsaja kuga v obliki množične preprodaje mamil. In četudi so Leejevi filmi pogosto pridigarski, v primeru Clockers to direktno moraliziranje ni preveč moteče, saj se čuti, da zgodbo poganja želja po tem, da bi gledalec dobil direkten vpogled v življenja neprivilegiranih in policijski represiji podvrženih posameznikov. Ta podvig mu uspe po zaslugi odličnih igralskih predstav (briljantni so predvsem Mehki Phifer, Harvey Keitel in Delroy Lindo), izvrstnega izbora glasbe, inovativnih metafizičnih pripovednih prijemov in vzdušne fotografije. Clockers brez kančka dvoma spada med najbolje Leejeve filme, ki so obenem tako glasni, da jih je nemogoče preslišati.

Pričujoči film je prva filmska adaptacija znamenite literarne klasike Susan Hill z naslovom The Woman in Black. Televizijski film, produciran s strani BBC-ja, sledi nenavadnemu potovanju mladega odvetnika, ki odpotuje v odročno vasico, da bi našel dokumente in prodal hišo nedavno preminule vdove, pri tem pa naleti na grozečo prikazen ženske v črnem. The Woman in Black režiserja Herberta Wisa sledi klasičnemu izročilu literarne predloge in tako ustvari starošolsko zgodbo o duhovih s temačnim vzdušjem, melodramatično igro ter gotsko ikonografijo, v ospredju pa so postavljeni za ta žanr značilni motivi maščevanja, žalovanja ter iskanja pravičnosti. Wisova različica znamenite pripovedi je v primerjavi z novejšo, v kateri zaigra Daniel Radcliffe, nekoliko boljša, saj poskrbi za majhno število strašljivih prizorov, vendar pa je zaradi te ekonomičnosti njihov učinek toliko močnejši. Že sama prikazen ženske v črnem je večino filma odsotna in je tako interpretirana kot nevarnost iz ozadja, ki preži na glavnega junaka in njegov postopen padec v norost, k strašljivosti pa pripomorejo tudi vzdušno ozračje britanskega podeželja, praktični učinki ter skrbno razvita zgodba, ki ne prestraši, ampak postreže z kompleksno vsebino. In četudi je to težko opisati, imajo stare britanske melodrame z elementi grozljivke nek prav poseben čar, ki se mu je nemogoče upreti, zato je tudi Wisova The Woman in Black v vseh pogledih superiora sicer tudi zelo dobri novejši adaptaciji. Eden najboljših filmov o duhovih.