Leta 1976 je Anne Rice izdala svoj verjetno najbolj priljubljeni roman, epsko gotsko pripoved Interview with the Vampire o življenju dveh vampirjev tekom več stoletij družbenih sprememb in tudi soočanja z lastno misteriozno identiteto. Roman je v 90. letih tudi zaživel na velikih platnih v režiji Neila Jordana in četudi je težko stlačiti tako obsežno delo v “skromni” dve uri, je Interview with the Vampire enako zastrašujoč, poglobljen kot tudi morbidno očarljiv gotski triler, ki bo brez kančka dvoma navdušil vse oboževalce elegantnih krvosesov. Kot že rečeno; film spremlja življenje dveh vampirjev, ki si ne bi mogla biti bolj nasprotna; Louis (Brad Pitt) je melanholični in vase zaprt romantik, medtem ko je le Lestat (Tom Cruise) bistveno bolj krvoločen, šarmanten in družaben. Dvojici se na potovanju po svetu pridruži še mala Claudia (tedaj igralsko odkritje Kirsten Dunst), ki navkljub svojim “večnim” 11. letom goji močno ljubezen do Louisa. Če bi malce pretiravali, bi pričujoči film lahko označili za zgodbo o odraščanju, saj glavnina zgodbe mine v Louisovem konfliktnem odnosu do svoje vampirske narave, saj se ne želi spremeniti v morilskega Lestata in želi v življenju slediti določenim moralnim načelom. Ravno ta osebnostna nasprotja in odlična igra tako Pitta kot Cruisa (četudi oba prekosi Dunstova kot enako navihana kot smrtonosna Claudia) poskrbijo, da se gledalec ne dolgočasi, hkrati pa dobi polgobljen vpogled v tragičnost vampirskega “življenja”, ki s seboj prinaša veliko nadnaravnih moči, hkrati pa žal tudi veliko trpljenja, nasilja in smrti. Jordanov vampirski triler tako predstavlja sprehod skozi privlačno gotsko estetiko, stilizirano nasilje, strupene (in nekajkrat celo zabavne) dialoge ter svet, ki je enako razkošen kot tudi intimen, da ob tem ne postane kičast. Četudi roman Ricove postreže s podrobnostmi, ki zgodbi in likom dodajo mnogo več globine, je filmska adaptacija Interview with the Vampire privlačna žanrska zabava za vse tiste, ki se ne naveličate vampirjev in njihovih misterioznih življenj.

Film noir je bil do leta 1942 že v polnem ustvarjalnem zamahu in s svojo temačno estetiko ter pogosto tesnobnim ozračjem je bil pravzaprav rojen za kombiniranje z žanrom grozljivke. Cat People predstavlja vrhunec tovrstne združitve in hkrati dokazuje, da sta bila oba žanra res ustvarjena drug za drugega. Film predstavi zgodbo srbske priseljenke Irene Dubrovne, ki prispe v New York, da bi si poiskala delo, vendar jo hkrati pričaka ljubezen v obliki ustrežljivega, šarmantnega in dobrosrčnega Oliverja. Ta se z njo na vrat na nos poroči, vendar njun zakon ni srečen, saj Ireno preganjajo travme in strahovi iz odraščanja v rodni srbski vasici, katere prebivalci naj bi bili žrtve starodavnega prekletstva, zaradi katerega se lahko človek spremeni v krvoločno, leoparu podobno žival. Premisa filma se sliši rahlo trapasta, toda Cat People je izredno atmosferičen in kompleksen psihološki triler, ki tudi po skoraj 80. letih gledalca še vedno uspe hkrati očarati kot tudi prestrašiti. Odlika filma je ta, da venomer inteligentno omahuje nad tem, da je glavna junakinja resnično zaznamovana s prekletstvom ljudi mačk in da je vse skupaj zgolj plod njene travmatizirane fantazije. Ravno zaradi te neodločnosti je vzdušje venomer napeto, minimalistični pristop, pogosto odsotna glasba in močan družbeni komentar o bitki med spoloma, delovanju podzavesti na posameznika ter ujetosti v nesrečni zakon, ki ga poganja zgolj pomilovanje. Cat People je upravičeno ena od največjih klasičnih filmskih grozljivk vseh časov.