Images (1972)

Rating: 8 out of 10.

V bogati filmografiji Roberta Altmana ostaja psihološka srhljivka Images nekoliko spregledan oz. že skoraj obskuren film, ki je ob izidu leta 1972 neopazno švignil mimo kritikov in občinstva. Šele mnogo let kasneje je izdelek začel pridobivati na veljavi, vendar pa še vedno ostaja v močni senci preostalih Altmanovih filmov. Da je bil pričujoči film nekoliko pretrd oreh za “povprečnega” gledalca, niti ni presenetljivo, saj se Altman samozavestno in z brezkompromisno umetniško vizijo spusti v prikaz spačene realnosti človeka, ki boleha za shizofrenijo in se tako ni sposoben soočati s posledicami lastnih dejanj. Images tako predstavi zgodbo premožne in psihično nestabilne avtorice otroških knjig Cathryn (odlična Susannah York), ki se v družbi svojega moža odpravi v odmaknjeno kočo na irskem podeželju, kjer pa se kmalu po njenem prihodu začnejo počasi razgaljati tragično ozadje njene preteklosti in vse bolj izkrivljeni pogledi na resničnost. Images je v smislu naracije, ki želi gledalcu na karseda prepričljiv način razgaliti zmedeno perspektivo psihične bolnice, namerno nekoherenten in raztresen izdelek, saj se podobe surrealizma in otipljive resničnosti zlivajo skupaj tako močno, da jih je pogosto nemogoče ločiti med seboj. To pomeni, da je film obvezno treba videti večkrat, še posebej zaradi Altmanove matematične osredotočenosti na detajle, ki predstavljajo zgolj drobne koščke velikanske sestavljanke, ki po vseh teh letih ostaja zavita v debelo meglo enigmatičnosti. Images je tako film, ki od gledalca zahteva veliko potrpeljenja in močnih živcev, v “zahvalo” pa ga Altman razvaja s čudovitimi podobami irskega podeželja, spretno montažo, prepričljivimi sanjskimi sekvencami in odličnimi igralskimi predstavami. Navkljub temu pa je Images eden od redkih filmov, ki bo vedno znova delil občinstvo, saj do slednjega ne pozna milosti.

Siberia (2020)

Filmi Abela Ferrare so vedno zamišljeni tako, da gledalci ob njih ne ostanejo ravnodušni, pa četudi ob tem občutijo bodisi prezir ali občudovanje. Njegova neizprosna umetniška vizija in brezkompromisno razgaljanje provokativnih tem marsikoga zbodejo, pa vendar sta takšen pristop odlika vsakega umetnika v pravem pomenu besede. Da Ferrara po vseh teh letih ostaja zvest svoji umazani poetiki, pa dokazuje tudi njegov najnovejši film, art-horror eksperiment Siberia, pri katerem je že šestič združil moči z igralcem Willemom Defoejem. Slednji odiga vlogo Clinta, zadržanega in izmučenega lastnika gorske krčme v zasneženih predelih Sibirije in večino dni preživi ob kramljanju z lokalci, ki pa jih zaradi nepoznavanja jezika sploh ne razume. Ko ga začnejo preganjati mučne nepojasnjene nočne more, se po odgovore zateče v bližnjo jamo, kjer vstopi v svet svojih spominov in skritih pomenov lastnih sanj. Siberia služi kot dokaz, kaj se zgodi, če Ferrara za trenutek stopi iz svoje kože in poskuša osvojiti surrealno poetiko Davida Lyncha, vendar pri tem še vedno ohranja svojo identiteto in značilni umetniški slog. Čudovito posnet in z bogato simboliko obarvan film, ki se poslužuje interpretacije človekovih sanj ter spominov v namene refleksije njegovega življenja in iskanja morebitnih poti v neodločno prihodnost. Clint se v svojem fantazijskem sprehodu sooči z odtujeno družino, osebnostnimi krizami (med drugim tudi nezvestobo), hkrati pa preko pogovorov s pokojnim očetom podoživlja njegove spomine, zaznamovane z vojnim nasiljem in zbeganim soočanje z vlogo zavetnika lastnih otrok. Siberia je Ferrarin izredno osebni projekt, minimalistični sanjski film ceste, zaznamovan z enako grotesknimi kot tudi čudovitimi podobami, ki kar kličejo po tem, da si jih vsak gledalec razlaga po svoje. In četudi je svet filma hladen, odtujen in misteriozen, mu srce venomer poganja odlična Defoejeva igra, s katero znova dokaže, da je žal še vedno eden od najbolj podcenjenih igralskih asov na svetu. Siberia je težaven, mučen in zamotan film, ki pa vseeno ponudi veliko eksotike za zahtevnejše gledalce.

Ocena

Rating: 3.5 out of 5.