Filmske recenzije | RAZGLEDANO

27. decembra 1945, le nekaj mesecev po koncu 2. svetovne vojne, se skupina nekdanjih vojnih tovarišev zbere za navidez sproščen večer kramljanja in obujanja spominov na sicer travmatične vojne dni, toda ko eden od njih predlaga, da bi izvedli seanso, s katero bi obudili duh njegove pokojne žene, postanejo odnosi med udeleženci zelo napeti. Brooklyn 45 je nadnaravni triler, ki se sicer oklepa nekaterih žanrskih pravil, vendar pa hkrati skuša preseči meje konvencionalne zabave in dostaviti pretresljiv in še danes aktualen družbeni komentar o posledicah vojne travme, prebolevanju krivde ter naraščujoči paranoji, ki je vladala v Ameriki v prvih povojnih letih. Film, ki se odvije na eni sami lokaciji v realnem času, nekatere svoje ideje dolguje sloviti Sartrovi drami Zaprta vrata in to v smislu, da imamo tudi tokrat opravka s posamezniki, ki so ujeti v svojem simboličnem peklu, iz katerega ne morejo oditi, hkrati pa so se prisiljeni soočiti s posledicami svojih nečastnih dejanj za časa vojne. Režiser in scenarist Ted Geoghegan spretno razvija večplastno zgodbo in to ob pomoči vzdušne scenografije, pikrih dialogov, zanimivih likov ter odličnih igralskih predstav skromnega, vendar močnega ansambla, med katerimi prednjačita predvsem Anne Ramsay in Ezra Buzzington. A glavna odlika filma je v tem, da spretno ujame negotov duh ameriške družbe po koncu 2. svetovne vojne, ko je ta ostala še vedno preveč živ spomin, da bi jo lahko pustili za seboj, to pa je posledično vodilo v iskanja namišljenih sovražnikov ter krepitev predsodkov do drugih narodov (v dotičnem filmu je npr. izpostavljeno, kako liki vsakogar, ki govori nemško, avtomatsko označijo za nacističnega vohuna), medtem ko se družba ni sposobna soočiti s svojimi travmami in potlačenimi grehi. Edino, kar bi gledalce znalo zmotiti, so nadnaravni vložki, brez katerih bi film delovalo enako močno, če ne celo še bolj; rahlo ceneni posebni učinki in ne pretirano posrečeni poskusi strašanje rahlo pokvarijo (a ne preveč) sicer hvaležno gledalsko izkušnjo. Brooklyn 45 je navkljub nekaterim napakam zelo napet, večplasten in na nek način ganljiv film s sporočilom, ki ga je težko preslišati.

Če kje obstaja poklic, ki je v očeh javnosti pogosto degradiran in nerazumljen, je to poklic učitelja. Po eni strani gre za plemenito delo, saj je njegova osnovna naloga predajanje znana mlajšim generacijam, na katerih sloni prihodnost planeta, po drugi strani pa mora učitelj nase prevzeti cel kup odgovornosti in obenem ohranjati visok nivo potrpljenja, bodisi zaradi sistemskih napak bodisi zaradi vse bolj težavnih staršev, ki v svoji želji po tem, da bi svojemu otroku ponudili vse in še več, vzgojo podvržejo duhu dobe narcisoidnosti, strahu in celo sovraštva. Da se šolstvo pogosto ziba na krhkih temeljih, dokazuje tudi nominiranec za letošnjega tujejezičnega oskarja, dramski triler The Teacher’s Lounge, ki ponudi realističen vpogled v to, kaj se dogaja za stenami učiteljskih zbornic in hkrati razgali napake ne zgolj v šolskem sistemu, ampak družbenih hierarhijah nasploh. Film v ospredje postavi idealistično osnovnošolsko učiteljico Carlo (izvrstna Leonie Benesch), ki se po tem, ko njenega učenca obtožijo kraje denarja, odloči sama poiskati krivca, pri tem pa se zateče k neetični metodi, ki sproži cel kup tragičnih posledic tako za učiteljico, učence kot vodstvo šole. The Teacher’s Lounge se tematike šolstva, vzgoje, rasizma, psihičnega nasilja, manipulacij in t.i. kulture brisanja loteva na prav poseben način; zgodbo glavne junakinje zapakira v paranoični triler, ki v gledalcu namerno zbuja občutke nelagodja in živčnosti (tudi s pomočjo izvrstne glasbe), situacija, kateri je priča, pa postaja iz minute v minute bolj negotova in katastrofalna. Film je nepričakovano napet in poln kaotičnega suspenza, saj režiser in scenarist İlker Çatak celotno dogajanje predstavi kot učinek tragične snežne kepe, katerega ni moč zaustaviti. Ta pristop do razvijanja zgodbe je tvegan, vendar v tem primeru več kot uspešen, saj film uspe loviti ravnotežje med “akcijo” in umirjenimi trenutki, ki na subtilen in nevsiljiv način razgaljajo šolske hodnike kot državo v malem, kjer so otroci zrcalne slike svojih staršev. Drugače povedano; The Teacher’s Lounge ni zgolj film o težavnih razmerah v šolstvu, ampak tudi ogledalo konfliktne, diskriminatorne in narcisoidne družbe, ki skuša vsako stvar rešiti s kazanjem prstom na prvega grešnega kozla. The Teacher’s Lounge je film, ki gledalcu daje ogromno za misliti, pa četudi ne uspe odgovoriti na vsa zastavljena vprašanja in zgodbe ne pripelje do klasičnega epiloga. Nenazadnje večina stvari v naših življenje pride do te točke.