Eli Roth, sicer tesni sodelavec in varovanec filmskega mojstra Quentina Tarantina, je eden od tistih filmarjev, ki ga zaradi njegove drznosti in ekscesnosti nekateri občudujejo, spet drugi pa označujejo za eksplotacijskega amaterja. Kdo ima prav, kakopak ni pomembno, saj imajo vsake oči svojega malarja in vsak gledalec svoj okus. Ravno zato je slasher Hostel moč interpretirati kot strašljiv vpogled v popolno moralno degradacijo človeštva (film menda temelji na resnični zgodbi črnega trga na Tajskem, ki razvajenim bogatašem ponuja možnost sprevržene zabave z mučenjem nedolžnih ljudi iz pretežno nižjega družbenega sloja) ali pa kot ceneno pornografsko torturo, ki se bolj kot na suspenz iz atmosfero zanaša na groteskne šoke. Film ima dokaj preprosto, že skoraj klišejsko zgodbo o treh razvajenih študentih, ki potujejo po Evropi in jih želja po seksu, alkoholu in drogah pripelje na Slovaško, kjer pa se njihova divjaška zabava hitro spremeni v krvav boj za preživetje, ko postanejo jetniki sprevržene kriminalne naveze, ki premožnim zaračunava perverzno uživanje v mučenju in prelivanju krvi. Moja malenkost uvršča Hostel ne zgolj med Rothove najboljše filme, ampak za enega boljših slasherjev zadnjih 20 let, pa četudi se ne uspe izogniti številnimi žanrskim klišejem, neumnim odločitvam glavnih junakov in dejstvu, da so osrednji trije liki strašansko zoprni in da gledalec komaj čaka, da jim nekdo razčetveri na koščke. Kljub temu pa se Hostel lahko pohvali s pristno temačno atmosfero depresivnega vzhodnoevropskega bloka in grotesknega kriminalnega podzemlja, kjer Eli gledalcu ne prizanaša z brutalnostjo in znotraj zgodbe ne išče melodramatičnosti ter preprostih razpletov. Ta politično nekorektna drža, divja razposajenost in vznemirljivo dogajanje so po svoje občudovanja vredna, še posebej, ker imamo opravka z izdelkom, ki se požvižga na lepotičenje materiala in razgali umazano realnost sprevrženih krvavih športov. Hostel je kompetentno narejen slasher, ki ne odkriva tople vode, je pa zabaven, kratkočasen in simpatično brutalen.

Kadar je govora o modernem valu francoskega ekstremnega filma, se najpogosteje omenja psihološki grozljivki High Tension in Martyrs, brutalno Noejevo klasiko Irreversible ter šoker Inside. Od vseh naštetih je ravno slednji tisti, ki se ponaša s preprostim konceptom in minimalistično izvedbo, saj je glavnina dogajanja postavljenega v notranjost hiše visoko noseče fotografinje Sarah (Alysson Paradis, sicer sestra legendarne Venesse Paradis), ki je pred štirimi meseci doživela hudo prometno nesrečo, v kateri je umrl njen mož, sedaj pa sama na božični večer pričakuje, da jo bodo naslednji dan odpeljali v bolnišnico na porod. Toda navidez miren večer, poln žalostnega obujanja spominov ter živčnega pričakovanja, se kmalu spremeni v nočno moro, saj Sarah prične ustrahovati skrivnostna ženska (legenda francoskega filma Beatrice Dalle), ki zaradi ne povsem jasnih razlogov želi njenega nerojenega otroka. Kar sledi, je slabih 80 minut dolgo potovanje z nepovratno vstopnico v pekel; Inside je namreč eden najbolj morbidnih, krvavih in brutalnih filmov, ki gledalcu ne prizanaša s hektolitri prelite krvi ter ekscesnega nasilja, ki je tokrat še toliko bolj surovo zaradi dejstva, da je njegova žrtev visoko noseča ženska. Ravno zaradi tega je tudi gledalec bolj čustveno vpleten v dogajanje, pa četudi je Sarahin lik dokaj preprosto orisan, a obenem ravno prav, da nam zanjo ni vseeno. Glede na to, da Inside več kot upraviči svojo brutalnost, bo verjetno marsikateri gledalec film odvrnil s prepričanjem, da gre samo še za eno praznoglavo klavnico in ceneno eksplotacijo z namenom zbujanja instant šoka. In četudi v pričujočem filmu ne manjka prizorov, ob katerih se bo marsikomu obrnil želodec, to vseeno ne spremeni spoznanja, da Inside postreže z visoko mero suspenza, prepričljive tesnobne atmosfere in je povrhu tega še izredno strašljiv film, predvsem po zaslugi fenomenalne igre Dalleove, ki v vlogi skrivnostne ženske morilke preprosto zasije in požene gledalcu strah v kosti. Film se sicer ne uspe docela izogniti nekaterim nenamerno komičnim prizorom nasilja, končni preobrat lahko gledalec zavoha na kilometre daleč in na več mestih se zdi, da bi glavna junakinja lahko rešila nastalo situacijo z pogostejšo uporabo zdrave pameti. Toda po drugi strani je Inside tako prebrisano napet in nepričakovano emocionalen trip, da ob njem preprosto pozabimo na nekatere nelogičnosti. Preprosta, toda efektivna klasika gnusa.