Filmske recenzije | RAZGLEDANO

The Wolf velja za enega od prvih filmov, ki je napovedal kratkotrajen, vendar vpliven val poljskih grozljivk iz 80. in 90. let, ki so črpale navdih tako iz ljudskega izročila kot tudi elemenetov čezlužniške bolj komercialno usmerjene ponudbe strašljivk. Zgodba je postavljena v prelomno leto 1848 oz. leto velike poljske vstaje zoper okupatorsko Prusijo, ki je bila tedaj del nemškega cesarstva. Nekdanji gverilski vojak Kacper se po dolgi odsotnosti vrne domov in zgrožen izve, da je njegova odtujena žena Maryna na smrti postelji. Žena, ki je med okoliškim prebivalstvom veljala za hudo grešnico in čarovnico, tik pred smrtjo zagrozi možu, da se bo vrnila v njegovo življenje kot volkulja in se mu maščevala za njun propadli zakon (kasneje je namreč razkrito, da je Kacper ženo pogosto pretepal in zlorabljal). Kmalu po njenem pogrebu začne Kacper videvati volkuljo in svojo ženo, ki ga obiskuje v nočnih morah, življenje pa se mu še dodatno zaplete, ko ugotovi, da naj bi Maryna obsedla telo prešuštniške in sadistične grofice Julie. The Wolf je film, ki črpa svoj potencial iz grajanja moreče, zadušljive in depresivne atmosfere hladnega poljskega podeželja, hkrati pa – najverjetne iz želje po večji avtentičnosti – veliko časa nameni prikazu političnih napetosti na Poljskem v času slovite vstaje. Ta pristop je po svoje dobrodošel, saj film želi prebiti okvirje konvencionalne grozljivke o volkodlakih in vampirjih, vendar pa se zna zgoditi, da bo film ravno zaradi tega komu precej dolgočasen, didaktičen in nevznemirljiv. Melodramatična igra, nekatere vsebinske nerodnosti ter občasno nadležna glasba majejo temelje sicer vzdušne, mestoma napete in izvirne folk grozljivke, ki zna na trenutke pošteno prestrašiti. A ta strah večinoma izhaja iz prisotnosti tesnobne in temačne atmosfere, prav tako pa velja pohvaliti vrhunsko predstavo Iwone Bielske, ki je v dvojni vlogi maščevalne čarovnice in sadistične grofice naravnost zastrašujoča. The Wolf je tako film za izbrane okuse; nekateri ga bodo cenili iz istih razlogov, kot ga bodo drugi sovražili.

Norveški filmar Eskil Vogt je širši javnosti morebiti najbolj poznan po kolaboraciji z Joachimom Trierjem, s katerim je spisal kritiško cenjeno romantično komedijo The Worst Person in the World, sedaj pa se predstavlja s svojim drugim celovečercem, fantazijsko srhljivko The Innocents. V filmu spremljamo deklico Ido, ki se v poletnih mesecih s svojima staršema in avtistično starejšo sestro Anno preseli v navidez mirno in idilično blokovsko naselje. Kmalu zatem se Ida in Anna spoprijateljita s sramežljivim vrstnikom Benom in Aisho, ki boleha za nenavadno kožno boleznijo, razkrito pa je tudi, da četverica poseduje skrivnostne (in tudi smrtonosne) nadnaravne moči, zaradi katerih je njihovo prijateljstvo postavljeno na preizkušnjo. Vogt vsaj na prvi pogled stopa po že večkrat videni poti razkrivanja težavnega vsakdanjika najstniških “posebnežev” oz. izobčencev, katerih frustracije, jeza in strahovi se materializirajo v – recimo temu – “superherojske” moči, pa četudi so te uporabljene izključno za širjenje bolečine in brutalnega nasilja. Film izvrstno lovi kontrast med s soncem in živimi barvami obsijanem blokovskim naseljem, kjer se glavnina zgodbe odvija ter pogosto nasilnim dogajanjem, vendar to še zdaleč ne pomeni, da je The Innocents eksplotacijska klavnica; Vogtov film je zaznamovan s počasnim tempom, ki od gledalca zahteva nekoliko več pozornosti in potrpežljivosti, hkrati pa svojo zgodbo razvija tako, da ta predstavlja zaokroženo celoto šele v zadnji tretjini, ki – mimogrede – postreže z enim od najbolj napetih in emocionalnih finalnih filmskih obračunov in že zaradi tega se gledalcu splača vztrajati skozi bolj počasne trenutke filma. Posebej je treba pohvaliti tudi nastope otroških igralcev, ki so – vsaj za njihovo starost – izredno prepričljivi in avtentični, Vogt pa s spretnim obračanjem žanrskih klišejev ter suverenim pristopom do obravnavanih problematik uspe perfektno izluščiti bistvo zgodbe pred gledalčevimi očmi. The Innocents je odlična zmes fantazije, superherojskega patosa in grozljivke, ki ostane z gledalcem še dolgo po nastopu odjavne špice.