Agnes se začne kot klasična zgodba o demonski obsedenosti; dva duhovnika odpotujeta v cerkev, kjer je ena od nun podlegla silam zla. In prva tretjina filma se odvija tako kot bi pričakovali, vendar z določenimi zasuki, ki so po svoje dobrodošli; film se sicer zanaša na temačno ozračje, vendar je hkrati poln črnega humorja in izredno simpatičnih (pa četudi osebnostno dokaj enodimenzionalnih) likov, še posebej dvojice duhovnikov, kjer je starejši ciničen in mu delo v službi Boga predstavlja bolj napor kot pa čast, medtem ko je mlajši zagreto predan idejam cerkve in skuša v družbi nun delovati karseda profesionalno. Ta del filma se z dobršno mero satire in ironije dotika starokopitnosti in nazadnjaštva katoliške cerkve, kar pri gledalcu kakopak zbudi zanimanje, toda žal se kmalu izkaže, da je Agnes film, ki se poigrava z veliko idejami, a nobene od te ne pripelje do zanimivega ali vsaj truda vrednega epiloga. Še več; po obetavnem začetku film popolnoma opusti demonsko obsedenost in večino likov, katere smo spremljati do te točke in se osredotoči na eno od nun, ki je (menda zaradi obsedene vrstnice) zapustila cerkev in se odločila za civilno življenje. Nenaden zasuk iz žanra grozljivk v vode psihološke drame je ambiciozen, vendar hkrati zgrešen, saj filmu ni povsem jasno, kaj bi rad dosegel. In bolj ko se film bliža h koncu, manj jasno je, kaj bi (če sploh kaj) želel posredovati gledalcu. Sicer je na trenutke moč razločiti, da je Agnes film o izgubi vere in ovirah, ki posameznika čakajo na poti samoodkrivanja, vendar pa se ravno zato spogledovanje z grozljivko zdi povsem odveč, še posebej, ker ta del zgodbe ne igra nobene pomembnejše vloge. Agnes ni toliko film o izgubi vere, ampak bolj smisla, saj zelo malo stvari v filmu dejansko nosil kakršenkoli globji pomen.

Nadnaravna strašljivka The Last Rite že po generičnem naslovu sodeč ne obeta veliko, še manj pa po dokaj prežvečenem zapletu o demonski obsedenosti; mlada študentka medicine se s fantom preseli v novo hišo, kjer kmalu zatem začnejo nanjo prežati skrivnostne nadnaravne sile, kar postopoma pripelje do situacije, ko dekle obesede demon in je potrebna izvedba procesa eksorcizma. The Last Rite je film, ki skoraj vse ideje dolguje klasiki The Exorcist in se ji na več mestih tudi ne ravno subtilno prikloni, zato je nemogoče trditi, da pričujoči izdelek odkriva toplo vodo in v žanr nadnaravnih grozljivk prinaša svežino. Pa vendar neizvirnost ni nujno nekaj slabega, če film že videne zaplete predstavi na prepričljiv način in z dobršno mero vzdušne atmosfere, ki je za grozljivke pogosto odrešilni faktor in The Last Rite je na tem področju dokaj uspešen. Kot že rečeno; zgodba filma je predvidljiva, toda hkrati je napolnjena z všečnimi in do določene mere lahko poistovetljivimi liki, ki niso nagnjeni k sklepanju neumnih odločitev, zato je tudi gledalec emocionalno bolj vživet v dogajanje in mu ni mar za usodo vseh prisotnih. Še bolj pa film prepriča s svojim minimalističnim pristopom, ki se odreka bombardiranju s cenenimi posebnimi učinki in predvidljivimi triki, ampak namesto tega postreže s praktičnostjo in ekonomičnostjo, pomaga pa tudi to, da se glavnina filma odvija v notranjosti hiše glavne junakinje, kar še dodatno okrepi občutke tesnobe in klavstrofobičnosti, kjer ne liki ne gledalec ne morejo ubežati nevarni demonski sili. Film je sicer poln manjših težav, kar je verjetno posledica nizkega proračuna (še posebej zaključni obračun je dokaj antiklimatski in mlačen), toda kot celota je The Last Rite presenetljivo spodobna žanrska zabava.