Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Alejandro Amenabar je že v 90. letih s svojimi modernimi klasikami kot sta Thesis in Open Your Eyes dokazal, da je eden od velikih upov španskega filma, medtem ko je pozornost svetovne javnosti zbudil leta 2001 s psihološko nadnaravno strašljivko The Others. Film z Nicole Kidman v glavni vlogi sprva zavaja gledalca s prepričanjem, da pred seboj spremlja še eno starošolsko viktorijansko grozljivko, ki zvesto sledi žanrskim konvencijam; ob koncu 2. svetovne vojne ženska po imenu Grace živi v odmaknjeni podeželski vili, katere okna so večino dneva tesno zaprta zaradi redke bolezni njene hčerke in sina, ki imate nenavadno alergijo na dnevno svetlobo. Po tem, ko služinčad dobesedno čez noč izgine neznano kam, se ji pred vrati pojavijo novi služabniki, kmalu po njihovem prihodu pa je Grace priča nenavadnim dogodkom, ki dokazujejo, da se v notranjosti stare vile skriva skrivnostna nadnaravna sila. Sodeč po grobem opisu se zdi, da je The Others klasična zgodba o hiši strahov in Amenabar vsaj polovico filma namerno sledi preverjeni formuli z meglo in temo zaznamovane moreče atmosfere, počasnega tempa, skorajda zasanjanih igralskih predstav in subtilnih prizorov strašenja, ki se bolj kot na akcijo in prelivanje krvi zanašajo na postopno stopnjevanje suspenza, ki sčasoma izbruhne v vse bolj neobvladljivo grozo. Šele nekje na polovici pa gledalcu postane jasno, da ni vse tako, kot se zdi in res; The Others je film, ki vse svoje adute polaga v končni preobrat, ki sprva predvidljivi zgodbi doda nove dimenzije in kjer grozo nadomesti žalost. O pričujočem filmu je težko govoriti brez razkritja ozadja, a tudi če za trenutek odmislimo preobrat, se The Others lahko pohvali s sicer predvidljivo, toda presenetjivo učinkovito zbirko praktičnih trikov in unikatne mistične atmosfere, k nadpovprečnemu rezultatu pa prispeva tudi odlična Kidmanova v eni od svojih najboljših vlog v karieri. The Others je film, kateremu je potrebno dati priložnost in mu pustiti, da vas pripelje do epiloga, ob katerem gledalec ne kriči od groze, ampak prej joka od ganjenosti.

Catherine je uspešna glasbenica, ki se po razpadu svoje skupine odloči v popolni izolaciji posneti svoj prvi solo projekt. Da bi našla svoj kreativni in duševni mir, se začasno preseli v odročno hišo ob morju, kjer pa se kmalu po njenem prihodu začnejo odvijati nenavadne stvari; Catherine ponoči ne more spati, ves čas jo spremlja občutek, da jo nekdo zasleduje, znotraj hiše in v njeni bližnji okolici pa je priča delovanju skrivnostnih nadnaravnih sil. Kanadski film The Stings režiserja in scenarista Ryana Gloverja predstavlja zanimivo kombinacijo glasbene drame o samospoznavanju nekdaj uspešne glasbenice, ki se znajde na razpotju in ni povsem prepričana, kakšno prihodnost bi si rada ustvarila. Glavnina filma je namenjena enako grobo realističnemu kot nenavadno poetičnemu prikazu njenega duševnega stanja, kjer ne manjka občutkov osamljenosti, nerazumljenosti in globoko potlačene seksualne nepotešenosti in Glover to za marsikoga pogosto eksistencialno krizo razgali iskreno in brez odvečnih melodramatičnih filtrov. Da je življenje glavne junakinje tako prepričljivo ujeto na filmski trak, se je treba tudi zahvaliti glavni igralki Teagan Johnston, ki s svojo insomnično prezenco ter melanholičnim glasbenim izražanjem, kar potegne nekaj vzporednic s filmom Last Days režiserja Gusa van Santa, ki je prav tako izpostavljal lik osamljenega glasbenika v spopadu s samim seboj. Gloverjev film je sicer že od samega začetka zaznamovan s temačno in misteriozno atmosfero, vendar pa elementi nadnaravnega vdrejo v zgodbo šele nekje na polovici in tu se začne kazati verjetno največja napaka filma; na tej točki se gledalcu vedno dozveda, da spremlja dve medsebojno ločeni zgodbi, ki kot celota nista tako močni kot bi pričakovali. Drugače povedano; The Strings bi enako dobro, če ne še bolje, funkcionirala kot realistična drama o izgubljenem življenju talentirane glasbenice, zato se nadnaravni elementi zdijo na več mestih nekoliko nevmesni, pa četudi se jih film trudi pojasniti. Glover ima sicer talent za grajenje suspenza in pohvalno je, da pri strašenju gledalca ne postreže s pričakovanimi hollywoodskimi triki, ampak ostaja venomer minimalističen in sofisticiran. The Strings je zanimiv filmski eksperiment, ki sicer ne uspe doseči vsega, kar si zastavi, toda navkljub temu bo zadovoljiv najbolj goreče gurmane groze in temačnosti.

Ocena