Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Glede na množični naval bolj ali manj nepotrebnih predelav filmskih klasik je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bodo čezlužniški kravatarji spomnili, da bi bilo pametno zmodernizirati kultno srhljivko Carrie legendarnega Briana De Palme. In naj bo že takoj jasno; remake Carrie nima prav nobenega razloga, da obstaja, razen tega, da skuša na hiter način pograbiti nekaj zelencev na račun filmske klasike, ki tudi po več kot 45. letih še vedno ostaja enako zloglasna, provokativna in brutalna kot ob izidu v drugi polovici 70. let z nepozabno Sissy Spacek v glavni vlogi. A če uspemo za trenutek odmisliti, da je pričujoči remake nepotreben, je pravzaprav končni rezultat presenetljivo solidna žanrska zabava; “nova” Carrie ne ponudi nobenih vidnejših odstopanj od izvirnika in zvesto sledi že poznani zgodbi o zmedeni najstniški izobčenci, ki živi skupaj s svojo versko blazno materjo, ob nastopu prvih znakov pubertete (beri; menstruacije) pa Carrie spozna, da v sebi čuva telekinetične sposobnosti. Tisto, za kar je pričujoči remake potrebno pohvaliti, so odlične igralske predstave; Chloe Grace Moretz je kot Carrie odlična zamenjava za legendano Spacekovo, nič slabša pa ni veteranka Julianne Moore kot Carriejina mater, obe igralki pa uspeta svojima likoma dodati široko paleto čustev, zaradi katerih njuni predstavi ne izpadeta kot navaden blef, ampak kot nekaj, v kar je dvojica vložila ves svoj trud in energijo. In tudi zunaj odličnih igralk je Carrie film, ki bi ga težko označili za slabega, saj vsaj delno razume, kaj je izvirnik naredilo tako legendarnega in ga kompetentno imitira. Film tako uspešno zajame ne zgolj pekel, ki ga občuti vsako neizkušeno dekle ob vstopu v puberteto, ampak hkrati poglobljeno analizira fenomen najstniške tesnobe, ki tokrat ne bi mogla biti prikazana bolj krvavo in brutalno. Carrie tako ne seže izvirniku niti do kolen (če je to sploh bilo mogoče), je pa glede na to, kako slabi ponavadi izpadejo remaki grozljivk, pravzaprav čisto solidna in zabavna strašljivka, ki bo – če že nič drugega – na primeren način predstavila klasiko mlajšemu občinstvu.

Skozi zgodovino filma je bilo že večkrat dokazano, da lahko manj pomeni več, če si le dovolj spreten ustvarjalec, da z minimalističnim pristopom dostaviš za gledalca zanimivo in hvaležno izkušnjo. We Need To Do Something je film, ki se mu močno pozna omejen proračun in režiser Sean King O’Grady venomer računa, da bo odsotnost otipljive nevarnosti pri gledalcu sprožila strah, še posebej, ker človekova domišljija že od nekdaj dela čudeže. Takšen pristop je dobrodošel, po drugi strani pa se lahko filmarjem maščuje, če se naslanjanje na minimalizem spremeni v blefiranje. In s takšnimi mešanimi občutki postreže tudi pričujoči film s sicer preprostim zapletom; med hudo nevihto se štiričlanska družina zaklene v kopalnico in čaka, da bo nevarnost minila, vendar kmalu člani ugotovijo, da jih od zunaj ogroža nekaj, kar lahko povzroči celo konec sveta. We Need To Do Something je film, ki lahko zaradi zadnjega leta dni samoizolacije, ohranjanja varnostnih razdalj in sledenja zdravstvenim ukrepom, na gledalca vpliva negativno; psihološka srhljivka gledalca skupaj z glavnimi junaki postavi v zaprt prostor, kjer se zelo hitro prebudijo občutki negotovosti, strahu, kronične paranoje in posledično tudi ubijalski impulzi. Z drugimi besedami; We Need To Do Something film, primeren za sprostitev in krepitev dobre volje. Je depresivna, temačna, provokativna in kot rezilo ostra družinska drama z elementi nadnaravne strašljivke, kjer ni veliko prostora za upanje; film nazorno in z velikansko mero simbolizma prikaže popolni kolaps družinskih vrednot, morale in nagonov, ki človeka ločujejo od zveri. Če ste kot gledalec pripravljeni sprejeti dobro dozo morbidne družinske tragedije, boste v filmu našli dovolj razlogov za zbujanje interesa, čeprav se izdelek ne uspe docela izogniti svoji največji težavi; neosredotočenost. Kot že rečeno, skuša film prepletati elemente družinske drame in nadnaravne grozljivke in pri prvem je bistveno bolj uspešen kot pri drugem; film se prevečkrat po nepotrebnem zaplete v mreže lastnega kompliciranja in zaljubljenosti v poetično simboliko, da izpade pretenciozno in proti koncu s svojo skrivnostno naravo celo rahlo zoprno. We Need To Do Something seveda ni slab film; dobre igralske predstave, napeto in tesnobno vzdušje ter privlačna ambicioznost so močni aduti, da film štrli iz povprečja, pa četudi bo navdušil bolj eksotične oboževalce žanra.

Ocena