Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Noč čarovnic leta 1997. Corey je občutljiv najstnik, ki se ljubiteljsko ukvarja s fotografijo in prijateljuje s skupino rolkarjev, ki se med drugim izživlja nad njegovim nekdanjim prijateljem Jonahom. Oba se nahajata na prehodu iz brezskrbnega in zabavnega otroštva v krut svet odraslosti, kjer sanje niso tako na dosegu, kot se je sprva zdelo. Tekom noči strašenja, popivanja in kajenja Corey po naključju naleti na Jonaha in se odloči, da ga bo pospremil domov, vendar na poti do tja se dvojica znajde na enako magičnem kot tudi strašljivem potovanju, napolnjenim z zgodbami o duhovih, surrealnimi podobami ter grozljivimi skrivnostmi iz njune preteklosti. Boys in the Trees bi lahko površno označili za grozljivko, saj vsebuje elemente suspenza in groze, vendar pa ti niso namenjeni strašenju, ampak bolj dopolnitvi barvitega mostu med resničnostjo in sanjami, po katerem hodita glavna junaka. Film režiserja in scenarista Nicholasa Versa je v prvi vrsti ganljiva zgodba, ki se dotika za vsakogar izmed nas najbolj bolečega obdobja odraščanja; ko nas doleti občutek, da je mladost s svojimi ideali, sanjami in hrepenenji prispela do svojega konca in da se pred nami odpira svet kompromisov, odpovedovanj ter strahu pred neuspehom. Verso te občutke izriše z neškodljivo naivnostjo in bridkim sentimentalizmom, vendar pa navkljub fantazijskim elementom ostaja nenavadno realističen ter odgovoren, še posebej, ko portretira sindrome najstniške tesnobe, izobčenosti ter iskanja svojega prostora pod soncem. Za odličen rezultat je treba pohvaliti tudi igralsko zasedbo, ki perfektno utelesi čisto običajne najstnike v neobičajnih situacijah, izpiljena vizualna podoba, ki močno spominja na gotsko estetiko filmov Tima Burtona ter močan scenarij pa sta še dodatna aduta, ki jih ima film spravljena v rokavu. Boy in the Trees je film, ki vas bo enako močno ganil kot tudi razžalostil, hkrati pa opomnil, da ni nikoli prepozno za spremembo in tisti drzni skok proti zastavljenim sanjam.

Filmi Edgarja Wrighta vedno predstavljajo prav posebno doživetje, saj gre za filmarja z edinstvenim smislom za humor, še bolj edinstvenim, skorajda odštekanim stilom ter neopisljivo privlačnim občutkom za pripovedovanje zgodb. Njegov najnovejši film, psihološka srhljivka Last Night in Soho je verjetno eden najbolj ambicioznih in estetsko dovršenih izdelkov; zgodba namreč na nepredvidljiv način prepleta elemente nostalgičnega (in namerno načičkanega) muzikala, gialla (italjanska različica slasherja iz 60. in 70. let) ter družbeno angažiranega filma, ki nagovarja zadnje čase zelo aktualne problematike objektivizacije žensk, seksizma in ponižujočega položaja, ki ga imajo ženske v patriarhalnem sistemu. Zgodba se vrti okoli mlade in naivne modne oblikovalke, ki se ob začetku študija preseli v London in najame stanovanje v hiši ostarele gospe Collins, ponoči pa jo sanje popeljelo v preteklost, natančneje v London sredi bleščečih, baročno obarvanih in nostalgičnih 60. let. V sanjah začne spremljati življenje plesalke in pevke Sandie, ki se spusti v razmerje s šarmantim Jackom, ki pa začne dekle izkoriščati za opolze barske nastope in jo nenazadnje prisili v prostitucijo. Last Night in Soho je film, ki katerega osrednji motiv je nostalgija oz. nevarnost, ki jo ta predstavlja, ko je posameznik ujet v njene idealistične podobe; glavna junakinja je namreč zaljubljena v glamur 60. let, vendar pa preko spoznavanja žalostne zgodbe o Sandie kmalu ugotovi, da se pod bliščem in obljubami o slavi skrivajo beda, izkoriščanje in nasilje. Na tehnični ravni filmu ni moč očitati ničesar; barvita vizualna podoba je izpiljena do zadnje podrobnosti, Wright z domiselno uporabo glasbenih zimzelenčkov čudovito izpostavi kontrast med zvezdniškimi nebesi in peklom, velja pa še pohvaliti izredno spretno montažo, ki na prepričljiv način zlije dve resničnosti v koherentno celoto. Vrhunske so tudi igralske predstave, kjer kakopak največ pozornosti zbudita Anya Taylor-Joy in Thomasin McKenzie, se pa filmu nekoliko zatakne na vsebinski ravni; Last Night in Soho je namreč eden od tistih filmov, ki si je morebiti zastavil premočne ambicije, da bi tem lahko bil spretno kos. Četudi zgodba sama po sebi ni slaba in poskrbi za nekaj zanimivih preobratov, se zdi, da je Wright pri obravnavanju že omenjenih družbenih problematik precej površinski in jih raziskuje zgolj bežno. Še največ pozornosti namenja izpostavljanju iluzije nostalgije, medtem ko so seksizem, objektivizacija žensk in patriarhalno nasilje v filmu vstavljeni zgolj zaradi lepšega in do te mere, da zgodbo nehote pahnejo v območje klišejskega. Nasploh se zdi, da Wright s filmom želi močno pihat na dušo #MeToo publiki, ki pa je znana po svojih precej površinski in poenostavljenih pogledih na resničnost. Last Night in Soho je film, ki enako močno navdušuje kot tudi razočara, verjetno pa ga nihče ne bo uvrščal med Wrightove presežke.

Ocena