Filmske recenzije | RAZGLEDANO

James Wan se po krajših izletih v bolj komercialne žanre (dirkačina The Fast & The Furious 7 in superherojska akcija Aquaman) z najnovejšim filmom Malignant vrača k grozljivki oz. žanru, s katerim se je proslavil in ga tudi najbolje obvlada. S svojimi prejšnjimi filmi kot so Insidious in The Conjuring je dokazal, da ga že od nekdaj fascinira simbioza pristne človeške groze in nadnaravnega, tesno povezanega z elementi fantazije in sprevrženih nočnih mor in tudi v primeru pričujočega filma ni nič drugače. Glavno junakinjo Sydney namreč pregananjajo nepojasnene halucinacije, v katerih je priča brutalnim umorom, tekom časa pa ugotovi, da je usodno povezana z morilcem, ki bi znal pojasniti mnoge luknje v njenem spominu na težavno otroštvo. Wan, ki je tekom svoje kariere večkrat odpotoval tudi v vode slasherja s klavnico Saw, tokrat kombinira trojno formulo njegovih najuspešnejših grozljivk (poleg Saw še Insidious in The Conjuring) in ustvari nekakšen hibrid nadnaravnega trilerja, surrealne strašljivke in ekstremne klavnice, ki ne odvrača pogleda od hektolitrov prelite krvi in zlomljenih kosti. Toda bilo bi krivično reči, da je Malignant zgolj film, ki skuša preko ekscesov na hiter (in cenen) način šokirati gledalca; Wan se v prvi uri filma znova izkaže kot mojster grajenja suspenza, moreče temačne atmosfere ter prepričljivo izvedenih prizorov strašenja, pa četudi se pri tem poslužuje preverjenih trikov kot so nenadni skoki v kamero in bučna orkestralna glasba. S pomočjo domiselnih gibov kamere in prepričljivih posebnih učinkov Wan ustvari enako bizaren kot tudi za gledalca mikaven svet, znotraj katerega počasi in potrpežljivo razgaljamo koščke uganke, ki privede do končnega preobrata. Slednje pa je tisto, kar bo verjetno najbolj razdelilo gledalce; preobrat, s katerim postreže Wan, je – milo rečeno – zelo bizaren in odštekan in to celo do te mere, da sta nanj možna zgolj odziva zgražanja ali pa občudovanja, da se nekdo pri zdravi pameti spomni takšne zmešnjave ekscesa in norosti. A tudi če odmislimo končni preobrat, je Malignant resda nekoliko formulaična, predvidljiva in klišejska nadnaravna strašljivka, ki pa jo pred padcem v povprečnost rešuje Wanova spretna režija, napeto vzdušje, dobre igralske predstave in že omenjene domislice, ki so preprosto preveč nore, da bi jih mirno ignorirali. Film, ki bi najbolj pisan na kožo oboževalcem Wanovih čudaških izletov v vode grozljivke.

Grozljivke, posnete na celini “tam spodaj” oz. v Avstraliji so pogosto zaznamovane z unikatnim pristopom; namesto vrtoglave akcije, hitrega tempa in kopičenja “šokantnih” preobratov smo gledalci deležni izredno temačnih zgodb s počasnim razvojem dogajanja ter analiziranjem mnogih občutljivih tem, kot so spolne zlorabe, revščina, nasilje znotraj avstralskih predmestij in žalovanje. Psihološka srhljivka Sweet River hkrati spada in tudi ne spada v to kategorijo, saj se ponaša z nekaterimi za avstralske filme značilnimi elementi, hkrati pa je zaznamovana s konvencionalno pripovedno strukturo ter včasih bolj, drugič pa manj posrečenim kopiranjem klišejev iz žanrsko podobnih čezlužniških filmov. V ospredju precej otožne zgodbe je Hana, ki prispe v podeželsko mestece Billing, ki je bilo nedolgo nazaj prizorišče brutalnega umora otrok, med katerimi je bil tudi Hanin, toda hkrati edini, katerega trupla niso nikoli našli. Ko se Hana začne poglabljati v ozadje nenavadnih dogodkov, odkrije, da se na bližnjih koruznih poljih skriva skupina otrok, ki bi morebiti vedeli, kje se nahaja njen sin. Če zgolj preberete samo vsebino, lahko nemudoma dobite asociacijo na znamenito kratko zgodbo Children of Corn pisatelja Stephena Kinga in ne bi mogli imeti bolj prav. Sweet River omenjeni kratki zgodbi (in filmu) dolguje veliko, zato je težko trditi, da je film originalen oz. da se loteva zapleta na unikaten način. To niti ni tako moteče, čeprav se zna zgoditi, da bodo gledalce počasen tempo in redki trenutki pristne groze (gre za film, ki se bolj kot na strašenje zanaša na atmosfero) nekoliko uspavali. Na srečo se film odkupi bolj zahtevnim gledalcem z dobrimi igralskimi predstavami, simpatično galerijo likov, pristnim twinpeaksovskim vzdušjem ter nekaterimi zanimivimi preobrati, ki pa ne prinašajo neke revolucije znotraj žanra. Film ima hkrati to srečo, da veliko časa nameni svojim junakom, njihovim zgodbam ter osebnostnemu razvoju, zato je gledalec brez težav vpet v dogajanje, če le ima za to dovolj potrpežljivosti, ki jo film zahteva. Sweet River je nepopoln, rahlo neizviren, toda še vedno spodoben predstavnik žanra grozljivk s strašljivimi otroci.

Ocena