Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Antrum s pomenljivim podnaslovom The Deadliest Film Ever Made je – milo rečeno – bizaren film. Ta se namreč začne kot (sicer izmišljen, vendar izredno prepričljiv) dokumentarec, v katerem je govora o dolgo izgubljenem filmu iz 70. let, ki naj bi prinašal nesrečo; že med premiero v nekem madžarskem kinematografu naj bi iz nepojasnjenih razlogov izbruhnil ogenj in požgal stavbo do tal, gledalci pa so nekaj dni po ogledu filma umrli v prav tako skrivnostnih okoliščinah. Po uvodnih intervjujih s strokovnjaki, filmarji in tudi skeptiki pa se format dokumentarca zaključi in tedaj gledalec naposled stopi v svet zloglasnega filma Antrum, morbidnega hibrida med klasikama Deliverance in The Wicker Man; preprosta zgodba o dečku in dekletu, ki se odpravita v skrivnosti gozd, da bi izkopala luknjo, ki bi ju vodila v notranjost pekla, se v naslednji slabi uri in pol iz sprva za silo koherentne strukture spremeni v čudaško, surrealno, hipnotično, morečo in izredno strašljivo psihološko grozljivko, ki spominja na vročične sanje Davida Lyncha in Romana Polanskega. Nenavadni zvočni miksi, na silo vstavljeni kadri z nepojasnjenimi strašljivimi podobami, privlačna retro estetika 70. let, melodramatična srhljiva glasba ter odlična igra Nicole Tompkins in Rowana Smytha poskrbijo, da gledalca venomer spremljajo enako dobrodošli kot tudi nadležni občutki tesnobe in strahu. Antrum ni film, ki bi skušal šokirati s prelivanjem krvi in že stokrat preverjetnimi triki, ampak se zanaša izključno na gledalčev strah pred neznanim oz. nevidnim, kar izdelku vsekakor uspe. Toda poanta pričujočega filma se skriva nekje drugje; prepletanje forme dokumentarca in klasične grozljivke nonšalantno splete komunikacijsko vez med umetnostjo in njenimi odjemalci, v tem primeru gledalci. Film je resda sila strašljiv in kot struna napet, toda v prvi vrsti skuša izpostaviti neprijetno dejstvo, da smo ljudje mnogokrat prehitro podvrženi manipulacijam (npr. domnevam, da nas lahko film ubije) in da nas ravno naivni strahovi peljejo na rob psihičnega in fizičnega kolapsa. Antrum je tako prefinjeno kontradiktoren film; zamišljen kot grozljivka, ki prestraši gledalca do kosti, hkrati pa ga opozarja, da ima strah zgolj velike oči, znotraj pa je votel in da v svetu filmske umetnosti dejstva žal pogosto igrajo vlogo nepomembnega statista iz ozadja.

Psihosinteza je na bolj preprost način opisana kot psihologinja upanja. Gre za poseben psihološki pristop s trdnim prepričanjem, da je vsaka oseba, stvar ali dogodek na tem svetu s točno določenim namenom. To našim življenjem daje nek globji smisel oz. cilj, katerega si prizadevamo doseči. Psychosynthesis, majhen neodvisen psihološki triler, sicer izhaja iz omenjenih prepričanj, vendar so ta nekoliko bolj temačna in ne nujno odrešilna za glavno junakinjo, mlado ženo in mater Alice, ki čaka na zahtevno operacijo presaditve bolnega srca. Tri mesece kasneje se z novim srcem neznanega donatorja vrne domov, vendar namesto topline občuti nerazložljivo odtujenost od moža in hčerke, nekega dne pa se brez pravega razloga pojavi pred pragom hiše Michaela, ki preboleva smrt svojega dekleta, genialne, vendar osebnostno problematične skladateljice, ki je umrla v nepojasnjenih okoliščinah. Da Alice nosi srce mrtvega dekleta, verjetno ni treba poudarjati, saj je to razkrito že v prvi polovici filma, preostanek pa razgali psihični kolaps glavne junakinje, ki začne preko “tujega” srca posvajati težavnost osebnost, spomine in življenje svoje donatorke, hkrati pa se zaplete v razmerje z Michaelom. Kar je pri pričujočem filmu najbolj impresivno, je to, da je navkljub majhnemu proračunu in omejenim lokacijam (film se v celoti odvija v notranjosti dveh hiš) postreže s privlačno fotografijo, vzdušno morečo arthouse estetiko in atmosferično glasbo, ki pričara bistveno bolj prepričljivo vzdušje kot filmi, posneti z bistveno več denarja. S skromnimi 70. minutami, kolikor film traja, zgodba pelje gledalca skozi skrivnosten svet, ki bo pisan na kožo oboževalcem Davida Lyncha in Arija Asterja, zaradi zgolj štirih osrednjih likov pa ima film dovolj časa, da se posveti vsakomur izmed njih in mu – v skladu z naslovom filma – daje določen pomen znotraj zgodbe. Psychosynthesis ima sicer določene nerodnosti (še posebej v precej neizrazitem epilogu) in pusti veliko stvari odprtih, hladen in odtujen svet, v katerem se film odvija, pa zna marsikaterega gledalca tudi odvrniti, večjih napak pa film nima. Če nič drugega, je film zgovoren dokaz, da lahko tudi z malo denarja ustvariš povsem gledljiv in kvaliteten izdelek.

Ocena