Men (2022)

Rating: 8 out of 10.

Po dveh izletih v območje znanstvene fantastike s filmoma Ex Machina in Annihillation se režiser in scenarist Alex Garland z najnovejšim celovečercem, folk grozljivko Men, odpravi na navidez idilično britansko podeželje. V filmu spremljamo travmatizirano mlado dekle Harper (Jessie Buckley v svoji najbolj zahtevni in kompleksni vlogi doslej), ki se po samomoru svojega moža umakne v najeto hiško v vasici Coston, kjer prebivajo sami moški (vse upodobi fenomenalni Rory Kinnear). Seveda ne mine dolgo, ko Harper ugotovi, da se v vasici dogaja nekaj čudnega, njeni prebivalci pa postajajo vse bolj invazivni in agresivni. Naj velja že takoj opozoriti, da je Men Garlandov najbolj težaven film, ki bo nedvomno razdelil občinstvo na tiste, ki bodo navdušeno sledili njegovi močni artistični viziji in tiste, katerim bodo močno simbolistična zgodba ter mnogi prizori grotesknosti in nasilja načeli živce. A krivično bi bilo reči, da je Garlandov film zgolj prazen šok; za debelo plastjo simbolike in odurne groze se skriva domiselna in drzna analiza stanja (ženske) žrtve, ujete v nasilnem in toksičnem odnosu, njene travme pa ji sledijo na vsakem koraku tudi po tragično končanem razmerju. Pravzaprav Garlanda zanima slednje; težaven položaj trpinčene ženske, ki skuša zakrpati nastalo psihično škodo, vendar je obenem vržena v strogo patriarhalen in uničujočo svet, kjer je celjenje ran praktično nemogoče. Men svoje provokativno sporočilo zapakira v vizualno privlačno, vzdušno, s fenomenalno glasbo in zvokom podkrepljeno in odlično odigrano psihadelično halucinacijo, katere abstraktna narava je hkrati fascinantna kot tudi sila odbijajočja.

My Heart Can’t Beat Unless You Tell It To (2021)

Rating: 9 out of 10.

Motiv družine in njenih notranji konfliktov, ki posledično pripeljejo do propada, se zadnja leta v filmskih grozljivkah pogosto pojavlja, kar privede do zastrašujoče dobrih rezultatov. Odličen primer filma, ki združuje omenjene motive in temu doda še motiv “realističnega” vampirizma pa je srhljivka My Heart Can’t Beat Unless You Tell It To režiserja in scenarista Jonathana Cuartasa. Tudi tokrat imamo opravka z družino, ki se znajde v izredno težavni situaciji, ki zahteva žrtvovanje v najbolj okrutni obliki; Dwight in Jessie morata namreč skrbeti za svojega hudo bolnega mlajšega brata Thomasa, ki za preživetje potrebuje hranjenje s človeško krvjo, hkrati pa zaradi močne občutljivosti na dnevno svetlobo ne sme zapuščati svojega doma. Ko Thomasovi apetiti postajajo vse bolj neobvladljivi, že tako dovolj razsuta družinska dinamika pa postane še bolj napeta, je kakopak tragični epilog neizbežen. My Heart Can’t Beat Unless You Tell It To je eden najbolj unikatnih, drznih in provokativnih vampirskih filmov v zadnjem času, saj svojo “fantazijsko” tematiko podreti čistemu realizmu, kjer se gledalec venomer sprašuje, če so na delu nadnaravne sile ali pa je vse prikazano zgolj produkt neke globje duševne bolezni, ki je zaznamovala glavne junake. Cuartas Thomasovo boležen obravnava tako prizemljeno, da je težko interpretirati, če je omenjeni lik resnično vampir ali zgolj težak psihični bolnik. In ravno takšen skrivnosten pristop filmu doda visoko mero temačne intrige, ki je podkrepljena z vzdušno temačno atmosfero in odličnimi igralskimi kreacijami, kjer še posebej izstopa Ingrid Schram kot hladnokrvna, a požrtvovalna sestra Jessie. Vsem opisanim elementom primerno je tempo počasen, zato zahteva nekoliko več potrpežljivosti, vendar pa se vso čakanje izplača, četudi se zna zgoditi, da bo nekatere gledalce zmotila premalo poglobljena razlaga dogajanja. Pretresljiva družinska drama, zastrašujoč vampirski triler in iskren psihološki portret uničenih in zlorabljenih posameznikov so glavni aduti ene najboljših grozljivk zadnjih let.