Eden od najbolj uveljavljenih finskih filmarjev Aki Kaurismäki je znan po umirjenih in intimnih filmih, ki se zanašajo na minimalistično zgodbo ter osredotočenostjo na male, navidez dolgočasne dogodke iz našega vsakdana, ki pa so za posameznikov obstoj še kako pomembni in skorajda prelomni. Ta prelom se zgodi tudi v Kaurismäkijevem najnovejšem celovečercu, trpki romantični komediji Fallen Leaves, ki znova sledi osamljenim in po ljubezni hrepenečim ljudem; tokrat sta to Ansa (Alma Pöysti), ki se preživlja s slabo plačanimi zaposlitvami in Holappa (Jussi Vatanen), ki ima poleg mizerne plače tudi probleme s preglobokim gledanjem v kozarec. Dvojica se naključno sreča v karaoke baru, kjer med njima zagori iskra, vendar temu sledi cel kup enako smešnih kot tudi žalostnih zapletov; od izgubljenega listka z njeno telefonsko številko, njegovega tragikomičnega popivanja, ki ga stane tako službe kot osebnega dostojanstva pa vse do očarljivega potepuškega psa, preko katerega se dvojica še bolj zbliža. Kaurismäki tudi tokrat poleg očarljive ljubezenske zgodbe, ki jo poganja čudovita zadržanost osrednjih likov, svoj čas nameni realističnemu prikazu (povečini) bednega položaja delavskega razreda in se mu pokloni na svoj značilno topel in poetičen način, pri tem pa tudi v najbolj žalostnih trenutkih ne pozabi na skandinavski optimizem, ki ne prisega na sentimentalnost in naivnost. Poleg “po finsko” zadržanih igralskih predstav, humorja in čudovito preproste vizualne podobe film odlikujejo tudi premeteno izbrana glasba ter subtilen družben komentar, ki intimno zgodbo postavlja v kontekst vojne norosti, kateri smo priča zadnja leta. Fallen Leaves je sicer film za izbrane okuse, saj bodo počasen tempo, hladna igra ter pomanjkanje dramatičnega konflitka marsikaterega gledalca uspavali, kar pa ni krivda filma; Kaurismäki je edinstven filmski avtor ravno zato, ker je skozi kariero ostal zvest svojemu občinstvu.
