Relic predstavlja režijski prvenec avstralske filmarke Natalie Erike James, ki znova dokazuje, da imajo ženske prav poseben čut za filmske grozljivke. Tako kot pred njo Jennifer Kent z The Babadook, Karyn Kusama z The Invitation ter Emma Tammi z The Wind se tudi Jamesova v svojem prvencu posveča grajenju neprijetne, temačne in tesnobne atmosfere, temu pa še doda nekaj pristne družinske drame z odprtim koncem. Relic že v uvodu daje vedeti, da gre za film, kjer je zgolj vprašanje časa, kdaj bo izbruhnilo nekaj tragičnega in predvsem nasilnega; Kay in njena hčerka Sam potujeta v odročno podeželsko hišo Kayine matere Edne, ki živi v popolni osami ter boleha za demenco, nekega dna pa brez pravega razloga izgine neznano kam. Ob prihodu dvojico v hiši pričakajo nenavadni zvoki, ponoči pa jih v sanjah preganjajo bizarne vizije, situacija pa postane še bolj napeta, ko se Edna iznenada znova pojavi, čeprav se njeno obnašanje zdi vse prej kot normalno. Relic bo pisan na kožo oboževalcem atmosferičnih družinskih strašljivk tipa Hereditary; film uspe gledalca potegniti vase s temačnim vzdušjem, prepričljivim prikazom disfunkcionalnih družinskih vezi, hkrati pa naslovi tudi čustveni razkol med generacijami, ki so svojim otrokom nekdaj menjali plenice, sedaj pa so vloge postale obrnjene in so starši postali nebogljena bitja. Ta mučna življenjska situacija se izvrstno dopolnjuje z mnogimi nadnaravnimi elementi, ki pa so lahko zgolj produkt vse prej kot mirujočih psihičnih stanj glavnih junakinj. Odlične igralske predstave, vzdušna glasba ter potrpežljiv tempo bodo razvajali bolj zahtevne odjemalce filmskih grozljivk, četudi Relic ni ravno mojstrovina, kot bi si sprva obetali. Nekatere gledalce bo zmotilo, da na vsebinski ravni ne ponudi ravno veliko pojasnil, kar bo en del občinstva sprejel kot priložnost za svobodno interpretacijo, drugi pa bodo menili, da gre zgolj za kreativno lenobo. Film prav tako črpa svoj strah bolj iz neprijetne atmosfere kot pa dejanske groze. Navkljub napakam in že videnim trikom je Relic vzpodbuden prvenec avstralske filmarke, na katera dela je treba biti v prihodnosti še posebej pozoren.

Ocena

Prijateljstva se lahko rodijo ob najbolj neobičajnih situacijah in to med osebami, ki jih sprva ne bi mogli na noben način povezati skupaj. Film z nekoliko generičnim naslovom The Dark cilja na to premiso; v ospredje postavi zombijevsko najstnico Mino in slepega fanta Alexa, katerega je ugrabil psihopatski morilec Josef (epizodna vloga Karla Markovicsa, ki se ga boste spomnili kot Stockija iz avstrijske serije Komisar Rex). Alex se namreč znajde na kraju, kjer Mina že več desetletij ustrahuje lokalno prebivalstvo, vendar se med dvojico zaradi potlačenih travm in zlorab iz preteklosti razvije pristno prijateljstvo s krvavim davkom. The Dark na prvi pogled izgleda kot še en film o zombijih, vendar režiser in scenarist Justin P. Lange uspe lik živega mrtveca “počlovečiti” in mu dati zmerno količino empatije in ostalih čustev, ki jih mrtvim kakopak ne moremo pripisati. Srčika grozljivke The Dark je tako v prepričljivem prikazu razvoja prijateljstva med ranjenima dušama, ob tem pa morata prestati številne (in predvsem krvave) preizkušnje. Film je zaznamovan s počasnim tempom in gledalec bo verjetno potreboval nekaj časa, da se navadi na pripovedni tok, vendar pa se bo težko uprl enako bizarnemu kot tudi očarljivemu izdelku, ki nas znova spomni na požrtvovalno moč pravih prijateljstev. Odlične igralske predstave, privlačna mešanica drame, humorja in krvi ter odsotnost sentimentalnosti so glavni aduti Langeovega celovečernega prvenca. Zanimivo bo videti, kam bo Langea ponesla prihodnost, a če bo sledil temu, kar je ustvaril doslej, ga čaka lepa kariera.

Ocena