Filmske recenzije | RAZGLEDANO

Drži, da je film izrazito vizualen medij, vendar pa smo gledalci v zadnjem času deležni zelo majhnega števila produktov sedme umetnosti, ki se tega zavedajo. Gotska srhljivka Earwig, ki jo je posnela Lucile Hadžihalilović, francoska filmarka bosanskih korenin in temelji na istoimenskem romanu Briana Catlinga, se morebiti tega poslanstva zaveda nekoliko preveč in tako ustvari nekaj, kar zna biti enako fascinantna kot tudi naporna izkušnja. Nenavadna zgodba je postavljena v temačno graščino, kjer starejši Albert opravlja delo skrbnika deklice Mie, kateri je treba večkrat na dan zamenjati proteze, saj so njeni zobje narejeni iz ledu. Ko Alber od svojega skrivnostnega delodajalca prejme telefonskih klic z ukazom, da mora Mio v roku dveh tednov pripeljati do novega skrbnika, se zanj začne naporno obdobje učenja socilalizacije deklice, ki dosedaj še ni prestopila praga zlovešče graščine. Kot je bilo že omenjeno na začetku; Earwig je film, katerega pripoved se izraža preko podob in zvoka, kombinacija obojega pa ustvarja prav posebno atmosfero, ki pritiče gotski misterioznosti zgodnejših filmov Tima Burtona in minimalistične psihološke srhljivke, katera gledalcu pred očmi skriva bistveno in ga vzpodubi, da sam izlušči pravi pomen zgodbe. In ravno tu se bo večina gledalcev razdelila na tiste, ki so se pripravljeni prebiti čez počasen tempo, skope dialoge in izrazito simbolistično naravnano fabulo ter tiste, ki bodo film označilli za artistični dolgčas, ob katerem je težko ostati buden. Reakcije obojih so sicer razumljive, saj Earwig vsekakor ni film za vsakega gledalca, vendar pa je vseeno treba priznati, da režiserka uspe ustvariti prav poseben univerzum, ki je morebiti bolj fascinanten kot pa razumljiv, filmu pa ni moč odreči izpiljene vizualne podobe, odlično glasbo ter solidne igralske predstave, kjer se še posebej izkaže mala Romane Hemelears v vlogi deklice Mie. Film, ko je Earwig, je enako težko priporočiti kot ga tudi odsvetovati, saj so njegove napake povsem odvisne od gledalčevih pričakovanj. In tako kot vsaka prava umetnost; gre za film, ki nima namena zabavati, ampak odpirati pogled v enako čudaške kot tudi nevarne svetove.

Ocena

Od filma s precej nedomiselnim naslovom The Dead Girl in Apartment 03 si ni moč obetati ničesar, kar bi gledalcu ostalo v trajnem spominu. Pravzaprav že sam naslov pove vse, kar je treba o filmu vedeti; v stanovanju številka 3 se nahaja mrtvo dekle oz. njena prikazen, ki še ni pripravljena zapustiti ta svet in odpotovati v onostranstvo. Ta slaba novica doleti Lauro, ki po nenadni smrti svoje sostanovalke postane tarča nadnaravnih sil, ki se skrivajo v njenem, zdaj praznem stanovanju. Navkljub vsem slabim obetom pa se film režiserja in scenarista Kurtisa Spielerja izkaže za prijetno presenečenje; četudi se izdelku pozna, da je bil posnet za praktično drobiž, je končni rezultat zadovoljiva žanrska zabava, ki ne traja predolgo in postreže z nenavadno visoko mero suspenza in efektivnih prizorov strašenja. Ena od odlik filma je namreč ta, da se Spieler zaveda omejitev, ki jih prinaša majhen proračun, zato bolj kot na cenene posebne učinke cilja na grajanje tesnobne atmosfere (glavnina filma se odvije v notranjosti stanovanja glavne junakinje Laure), ko pa se že loteva prikaza nadnaravnih sil, so te premeteno vedno izven vidnega fokusa in skrite v sencah. Zgodba je kakopak predvidljiva in se oklepa mnogih klišejev žanra o demonskih obsedenostih, duhovih ter skrivnih ritualih črne magije in ostalega okultnega hokuspokusa, toda vse, kar The Dead Girl in Apartment 03 izpelje, je povsem na nivoju in v okviru nizkega proračuna na povsem zadovoljivem nivoju. Igralske predstave nekoliko šepajo, kar je razumljivo, vendar pa je Laura Dooling v glavni vlogi presenetljivo dobra in drži film pokonci tudi v najšibkejših trenutkih. Končni rezultat je solidna grozljivka, ki v slabih 70. minutah ne raztegne svoje prezence do te mere, da bi začela najedati.